Odvisno od države in platforme je bilo med 87,5 in 99,7 odstotka izbrisanih komentarjev zakonito dovoljenih. V Nemčiji je ta številka dosegla skrajno točko:

• 99,7 odstotka izbrisanih komentarjev na Facebooku
• 98,9 odstotka izbrisanih komentarjev na YouTubu
• je bilo zakonitih v skladu z nacionalno zakonodajo.

To pomeni, da bi lahko skoraj vse, kar je izginilo, ostalo.

Nemčija kot poseben primer prekomernega izumiranja

Nemčija izstopa ne le po zakonitosti izbrisanih vsebin, temveč tudi po intenzivnosti njihovega moderiranja. Na YouTubu je bilo tam izbrisanih 11,46 odstotka vseh komentarjev – več kot dvakrat toliko kot na Švedskem (4,07 odstotka) in bistveno več kot v Franciji (7,23 odstotka). Medtem ko je nemška številka na Facebooku nižja, in sicer 0,58 odstotka, je delež zakonitih izbrisov še vedno izjemno visok.

To neskladje kaže, da regulativni pritisk, ne pa družbena stigma, oblikuje vedenje teh platform. Visoke globe vodijo do brisanja vsebin, kadar obstaja sum – brez niansiranega pregleda.

Najprej se izbrišejo mnenja

Kvalitativna analiza odstranjenih vsebin je še posebej razkrivajoča. V povprečju je več kot 56 odstotkov izbrisanih komentarjev predstavljalo zgolj izražanje mnenja: politična stališča, vrednostne sodbe, kritiko ali strinjanje – brez žalitev, spodbujanja k nasilju ali nezakonitih vsebin.

Nezakonite vsebine so predstavljale le majhen del tega:

• V Nemčiji: 0,3 odstotka (Facebook) in 1,1 odstotka (YouTube)
• Na Švedskem: 5,4 odstotka na obeh platformah
• V Franciji: 7,9 odstotka (Facebook) in 12,5 odstotka (YouTube)

Z drugimi besedami, tudi tam, kjer je bilo najdenih največ nezakonitih vsebin, velika večina izbrisov ni bila pravno utemeljena.

Pomanjkanje preglednosti kot sistemski problem

Poleg tega obstaja strukturni demokratični primanjkljaj: le 25 odstotkov anketiranih spletnih mest in kanalov je razkrilo dodatna pravila, ki jih uporabljajo za moderiranje komentarjev. To uporabnikom pogosto ostane nejasno.

• kdo je izbrisal komentar
• na kakšni podlagi

in ali gre za odločitev platforme, moderiranje strani ali samodejno odstranitev.
Ta dvoumnost ustvarja negotovost – in negotovost rodi samocenzuro. Tisti, ki ne vedo, kje je meja, govorijo previdneje ali pa sploh ne govorijo.

Platforme kot sodniki brez pravne države

Pravi problem je v premiku moči. Država postavlja nejasne cilje ("boj proti sovraštvu"), grozi s strogimi kaznimi – in prepušča izvrševanje zasebnim korporacijam. Te korporacije ne delujejo v skladu s pravno državo, temveč v skladu z oceno tveganja. Za platforme je prekomerno brisanje racionalno: tisti, ki izbrišejo preveč, tvegajo malo. Tisti, ki izbrišejo premalo, tvegajo globe, politične napade in javne škandale.

To dejansko ustvarja privatizirano predcenzuro, ki jo spodbuja državna regulacija, vendar brez sodnega nadzora, brez preglednosti, brez učinkovitih pravnih sredstev.

Zakon o digitalnih storitvah povečuje tveganje

Zakon o digitalnih storitvah zdaj razširja ta model na celotno EU. Čeprav zakon obljublja večjo preglednost in pravice uporabnikov, ostaja osnovna dinamika: visok politični pritisk, asimetrična tveganja in nejasna terminologija. Za platforme je še vedno varneje, da izbrišejo preveč kot premalo.

Posebej problematično je, da je že potekala odprta razprava o uporabi digitalnih storitev za omejevanje ali zapiranje platform med družbenimi nemiri. Kar je danes upravičeno kot sovražni govor, bi lahko jutri politično instrumentalizirali.

Zaključek: Red brez svobode

Številke kažejo jasno sliko: digitalni prostor ne postaja čistejši, ampak revnejši. Ekstremisti ne izginjajo, ampak potekajo razprave. Proti sovraštvu se ne bojuje ciljno, ampak se mnenja filtrirajo v vse smeri.

Demokracija uspeva na strpnosti. Na trenjih, nasprotjih in izzivih. Ko se zakonito izražanje mnenja množično izbriše, se meje tega, kar je mogoče povedati, premaknejo – subtilno, tehnično, na videz apolitično.

Vendar pa v tem leži nevarnost: svoboda ne umre s prepovedjo. Umre, ko si je nihče več ne upa uporabljati.