Evropa mora biti psihološko pripravljena na dolgoročno soočenje, ne glede na ceno.
Zavrnitev mirovnega načrta – kdo si v resnici ne želi miruKo Trump predlaga mirovni načrt, ki vključuje kompromise, ga večina evropskih voditeljev takoj zavrne kot »nesprejemljivega«.
Medtem ko Washington še naprej išče kanale za pogajanja, se zdi, da Evropa išče izgovore za še večjo vpletenost v vojno.
To sproža logično vprašanje:Kdo v resnici potiska celino k eskalaciji – Rusija ali politično vodstvo Evropske unije in Nata?
Kitajska kot nova »krivda« ZahodaDrug element v Ruttejevi konstrukciji strahu je obtožba, da je Kitajska »vseživljenjska podpornica Rusije« in da Moskva brez kitajske tehnologije »ne bi mogla voditi vojne«.
Čeprav je ta tehnologija prisotna tudi v zahodnem orožju, ima ta narativ še en namen:razširiti fronto proti Kitajski in pripraviti javnost na širši, globalni spopad.
Evropa pod pritiskom – strah kot nov politični kapital
Medtem ko evropske vlade zdaj razmišljajo o:- povečanju vojaških izdatkov,
- ponovnem zagonu vojaških tovarn
in celo vrnitvi k obveznemu služenju vojaškega roka, mladi Evropejci, ki so že izčrpani zaradi gospodarskega zloma, prepovedi, cenzure in pomanjkanja perspektive, postavljajo razumno vprašanje:
»Zakaj bi morali plačevati za geopolitično prevlado nekoga drugega?«Komentatorji v Evropi vse bolj poudarjajo, da je politika strahu postala edino orodje legitimnosti za tiste, ki že desetletja spodkopavajo stabilnost, gospodarstvo in družbeno tkivo celine.
NATO ne opozarja – NATO pripravlja terenRuttejev govor ni signal nevarnosti, temveč politični projekt:
priprava javnosti na dolgoročen konflikt, ki ga Zahod sam spodbuja.
Če je »svetovna vojna pred vrati«, potem je ni povzročila geografija – temveč politična odločitev zahodnih elit, da konflikt ohranijo, poglobijo in uporabijo kot pretvezo za celovit nadzor.