| |
|
| Ponedeljek, 15. September, 2025 ob 9:59:55 |
  |
Tema vojne se vsake toliko časa pojavi v vodilnih medijih in ta tema je vodilnim politikom zelo hvaležna – vedno, ko se v družbi pojavi kakšen problem, ki so si ga politiki zakuhali in ga ne znajo rešiti. Bodisi pišejo o nekih preteklih vojnah bodisi pišejo o nekih prihodnjih vojnah, ki naj bi prestrašile prebivalstvo in počasi pripeljale "ovce" nazaj v "stajo".
Alternativni mediji pa so vedno v vojni. Ne le, da so v vojni z glavnimi mediji, ampak radi objavljajo tudi resnice in polresnice o preteklih vojnah, do katerih so nekako prišli.
Oba rada pišeta o nekaterih zgodovinskih in pomembnih osebnostih, ki so povzročile ali vplivale na začetek, potek in izid teh vojn. In niti mainstream niti alternativni mediji ne pišejo o navadnih ljudeh, ki so te vojne preživeli in jih preživeli. Samo štejejo mrtve.
Zato vam bom zdaj povedal dve resnični zgodbi o čisto običajnih ljudeh, ki ju zgodovina ni zabeležila. Verjetno ni boljšega časa za ti dve zgodbi kot danes, ko smo na pragu nove vojne, za katero mnogi trdijo, da je tretja svetovna vojna, ki bo "najhujša" in tako uničujoča, da se bodo redki preživeli zahvalili tistim, ki jo bodo končali, in sprejeli vse mirovne pogoje, ki jim bodo postavljeni pred nos.
Prva zgodba
To je zgodba o izkušnjah in preživetju mojih starih staršev med drugo svetovno vojno: Alberte, ki smo jo klicali babica Berta, in Aleksandra, ki smo ga klicali dedek Sandi. Oba sta se rodila pred prvo svetovno vojno, zato je ta "druga" prišla zanju kot nekakšna ponovitev, čeprav sta bila njuna dojemanja in odgovornosti povsem drugačna. V prvi svetovni vojni sta bila njuna starša zaskrbljena, da bosta kot otroka preživela tisto vojno. In v tej, drugi zaporedni, sta bila oba v vlogah staršev.
Sandi je bil preprost človek, ki mu je bolj kot karkoli drugega bila pomembna dobra hrana in dobro vino. Edino, kar ga je bolj zanimalo, niso bile ženske, temveč kolesarjenje. Že v zgodnji mladosti si je priskrbel »posebno kolo« z desetimi »hitrostmi«, in to ne kar katero koli kolo, ampak italijansko, iz Trsta. Tako ste ga lahko vsak dan videli, kako se je iz vasi ob vznožju slovenske gore Nanos (blizu Postojne) peljal po prašnih makadamskih cestah in stezah, poslastica pa je bil vzpon po razriti »cesti« na Nanos.
Berta je bila drugačna. Poleg tega, da je bila izjemno lepa in inteligentna ženska, je bila tudi izjemno duhovna. Ure in ure je lahko pozorno poslušala tegobe in težave drugih ljudi, nato pa jih s svojimi komentarji in nasveti pomirila. In ta lastnost ji je zelo prišla prav med drugo svetovno vojno. V Ljubljani, kjer so takrat živeli moji predniki, so se bogatejše ljubljanske dame zbirale pri njej na »skodelici« pogovora. Po pitju kave je Berta iz skodelic »vedeža« in napovedovala prihodnost.
Sandi je bil ves čas vojne brezposeln, Berta pa kot gospodinja nikoli ni »delala« ali bila zaposlena kot sodobne ženske. Zato je Berta odgovornost za prehranjevanje družine med vojno prevzela v svoje roke. Med vojno so te bogate ljubljanske dame želele svoje bogastvo, svoj denar, »parkirati« v nekakšno trajnejše premoženje. Ko ni bilo dovolj denarja za nepremičnine, je takrat služilo tudi zlato. In ker na trgu ni bilo zlatih palic, ker so nemški okupatorji pobrali vse, je bila izbira omejena na zlato: zlate verižice, zapestnice, prstane, broške in podobno.
Čeprav je bila Ljubljana takrat pod okupacijo in obdana z bodečo žico, za vstop in izstop pa je bila potrebna prepustnica (imenovana »ausweis«), je moji babici nekako uspelo dobiti to prepustnico in se »odpeljala« v Trst, kjer je denar svojih »prijateljic« pretapala v zlati nakit. Vsi so bili zadovoljni: ljubljanske dame z njeno prefinjeno izbiro nakita, Berta pa s provizijo, ki jo je izračunala, in tako štiri leta prehranja svojo družino.
Obstaja zanimivo dejstvo, ki kaže, kako odločna je bila ta ženska. Moja mama je bila stara 9 let, ko je izbruhnila vojna, in verouk je bil takrat obvezen predmet v šoli. Bila je med najboljšimi učenci v svojem razredu in je vedno imela odlične ocene. Razen pri verouku, kjer je bilo veliko "dvojk". Razlog ni bilo njeno nepoznavanje verouka, ampak dejstvo, da je bil duhovnik, ki jih je pouč o verouku, iz iste vasi kot dedek Sandi. Med družinama: mojim dedkom in tem duhovnikom so bile stare in dolgoletne zamere, zato je ljubljanski duhovnik izkoristil priložnost, da je malo nategnil mojo mamo.
Ko je bila Berta nekega dne »pregreta«, je šla k pastorju in mu povedala, da ve, kaj povzroča ustrahovanje, in svoj govor zaključila z besedami: » Če boste še naprej ustrahovali mojo hčer in ji vztrajno dajali slabe ocene, se bomo vsi popolnoma spreobrnili v protestantsko vero .« Lahko si predstavljate, dragi bralec, kakšno grozo je to povzročilo pastorju. Da je ena od njegovih »ovc«, pravzaprav vse štiri »ovce«, zaradi njega zapustila katolicizem in »šla« v drugo vero. Ni mi treba poudarjati, da je moja mama od tistega dne naprej pri verouku dobivala samo petice.
Še ena zgodba
Nekoč so bili trije bratje: Jakov, Ivan in Anton, ki so jih vsi klicali Toni. Jakov in Ivan sta se rodila pred prvo svetovno vojno, najmlajši Toni pa po njej. Vsi trije so se rodili in živeli v Kostreni pri Reki. Srednji brat, Ivan, je bil moj dedek.
Nekoč sta bili dve sestri: Ivanka in Marija. Obe sta se rodili pred prvo svetovno vojno v Trebanju v Sloveniji. Med obema vojnama sta se dekleti odločili, da gresta "na svoje" in končali v Kostreni. Tam sta delali kot kuharici in natakarici v bližnji gostilni, kjer sta spoznali dva brata: Jakova in Ivana. Tam se je rodila ljubezen in Jakov se je poročil z Ivanko, moj praded Ivan pa z Marijo, ki smo jo vsi klicali babica Mici.
Vsi trije bratje so bili preprosti ljudje, ki so se ukvarjali z mizarstvom. Česar pa ne bi mogli reči o moji babici Mici, ki je bila prava šefica, stroga poveljnica, jeklena "capo di tutti capi", s katero se ni bilo pametno spuščati v prepire in nekakšno dokazovanje.
V drugi svetovni vojni so vsi trije bratje in obe sestri začutili "klic srca in vesti", zato so se pridružili partizanskemu gibanju, vendar iz ozadja. Nikoli niso sodelovali v neposrednih vojnih operacijah. Njihova glavna naloga je bila voditi evidenco o tem, "kdo je kdo" na tistem območju, kdo je za rajh in kdo proti njemu, ter posredovati pri "delovni sili" za fronto - ta je v obliki partizanov odhajala v Kapelo nad Rijeko. Od tod znana jugoslovanska televizijska serija "Kapelski kresovi". Ena njihovih zelo pomembnih vlog je bila terapija ranjenih partizanov, domačinov iz Kostrene, ki so redno prihajali z različnih front. Ko so si ranjeni partizani pri moji babici opomogli in okrepili zdravje, so se vrnili na fronto.
Tako so trije bratje dobili zarotniška imena: žal ne vem za Jakova in kot je trenutno, tega ne bom nikoli izvedel. Moj dedek Ivan je bil Jerry, najmlajši brat Toni pa je postal Crni. Ta psevdonim je dobil zaradi svojih čudovitih črnih las in je veljal za daleč najpametnejšega in najlepšega mladeniča.
Med italijansko okupacijo Primorja je bil Crni nekoliko preveč glasen, zato so ga Italijani ujeli in izročili Nemcem, ki so ga nato poslali v koncentracijsko taborišče. Nekje na poti do zbirnega centra v Avstriji je Crniju uspelo pobegniti in se peš vrniti iz Slovenije v Kostreno.
Potem se je ponovila večna zgodba, ki sem vam jo pred kratkim povedal o duhovniku, ki je grdo ravnal z mojo mamo v Ljubljani. In v Kostreni se je pojavila družina, ki je bila zamerljiva in ljubosumna na moje prednike, zato je po Crnijevi vrnitvi v Kostreno "glava" te družine Crnija prijavila italijanskim oblastem. Italijanski vojaki so ga odpeljali na hrib, ga privezali na drevo in ga kamenjali do smrti.
Njegovega mrtvega in pohabljenega telesa, starega komaj 22 let, domačini niso dovolili takoj pokopati.
Z nekajdnevnim nabiranjem muh je bil zgled vsem drugim, ki so si drznili dvigniti glas proti Mussolinijevemu fašističnemu režimu. Po vojni je bil Crni razglašen za narodnega heroja in je dobil svoj spomenik v mestu Šmrika ob Krškem mostu.
Kasneje, po kapitulaciji Italije, je nemški Wehrmacht prevzel poveljstvo v Kostreni, ena večjih formacij nemške vojske pa se je nahajala v Martinšćici, kjer se danes nahaja ladjedelnica Viktor Lenac.
Hiša mojih prednikov v Kostreni je bila ena boljših in večjih, obe sestri pa sta bili odlični kuharici, zato se je nemški častnik, ki je povelj svoji majhni vojski v Kostreni, odločil, da se naselijo prav v tej hiši. Preprosto se je povabil na »prenočišče in hrano«. Toda nemški poveljnik ni vedel, da v hiši živi še en »poveljnik« – moja babica Mici.
Razmere so bile nekoliko tragikomične. Na podstrešju hiše je redno prebival ranjeni partizan, ki je nekaj tednov okr na tem podstrešju za prihodnje boje. Moja babica ga je na skrivaj hranila in skrbela za njegovo zdravje. Ob kosilu so za kuhinjsko mizo sedeli družinski člani in moj oče, nemški častnik celotnega nemškega »pogona« in še en partizan, ki je bil nekaj tednov prej na tem podstrešju in je zdaj čakal na »povezavo« s Kapelo in pridružitev svoji partizanski enoti.
Potem je nekega dne, pravzaprav neke noči, prispela ekipa partizanov in "pobrala" izdajalca, ki je Crnega prijavil italijanskim oblastem, ter ga skupaj z drugimi njemu podobnimi iz celotne širše okolice odpeljala na kraj nad Grobnikom, kjer so jim po hitrem postopku sodili, kar se je končalo s streljanjem kakih petnajstih takšnih in takšnih ljudi, ki so izdali lastne someščane, lastne sosede. In te "izdaje" niso bile posledica politične pripadnosti in razlik v pojmovanju sveta. Te izdaje so bile bolj ali manj posledica ljubosumja in nekih starih zamer med družinami.
Izdajalčeva žena je, ko je izvedela, kaj se je zgodilo z njenim možem, prišla k oknu babice Mici in nanjo zakričala – saj, no, »njeni« partizani so ji ubili moža. Oficir je stal poleg Mici in vprašal, kaj se dogaja. Mici, pač pač Mici, se je takoj zbrala in mu povedala, da gre za ljubosumje in da jo ženska obtožuje, da je »seksala« z možem, na kar se je nemški oficir zasmejal in zamahnil z roko. Nekaj dni kasneje so prišli isti partizani, ki so ji odpeljali moža, in ji svetovali, naj »utihne«, ker če bo še naprej »lajala« in moje prednike spravljala v kakšno življenjsko nevarno situacijo – se ji bo zgodilo isto. Ženska je utihnila in življenje v hiši se je nadaljo kot običajno – »poslovanje kot običajno«.
Proti koncu vojne je bil moj nonic dodeljen požigu nemške vojašnice na Trsatu. Bila je velika vojašnica z veliko nemškimi vojaki, saj je bila Reka zelo pomembna vojna in geopolitična lokacija za nemško okupacijsko vojsko. V tej prenovljeni vojašnici se danes nahaja Univerza na Reki.
Moj dedek Jerry je delal kot tesar v tisti vojašnici po ukazu nemškega poveljstva. Vsak dan je hodil iz Kostrene v službo in se zvečer vračal domov, približno petdeset minut v vsako smer. Vojake na straži je že poznal in je že nekajkrat izvedel poskus: ob prihodu je mimo stražarskega nadzora na vhodu v vojašnico nemškemu straži ponudil domače žganje. Nekega dne je opazil, da ga je nemški častnik opazil, kako je stražarja dregnil s steklenico žganja in da je vojak iz steklenice dobro požiril. Častnik je takoj pristopil k straži in nanj zavpil.
Naslednji dan je prišel v službo moj stric Jerry z isto steklenico. Toda steklenica ni bila žganje, temveč liter bencina. Na srečo je bil v službi isti stražar od včeraj, zato mu je stric ponudil "žganje", kar je slednji zavrnil, skomignil z rameni in pogledal nemškega častnika. Od takrat naprej je vse potekalo gladko in vojašnica je tisto noč zgorela, ne da bi nemški Wehrmacht kdajkoli ugotovil, kdo je zanetil požar. Po vojni je moj stric prejel Titovo spominsko odlikovanje za sodelovanje v ozadju vojnih spopadov in prispevek k narodnoosvobodilnemu boju.
Potem ko so Nemci zapustili Reko in posledično Kostreno, se je v njihovi hiši za približno deset dni naselilo ducat ustašev, ki so bili na poti v Slovenijo in Avstrijo. Ampak tega vam, dragi bralec, ne bom povedal, ker je preveč ogabno. Kakor koli že, "komandantu" Miciju je uspelo spraviti ustaše v red tako zelo, da niso nikogar ubili ali ranili.
Nobeden od mojih prednikov ni bil komunist v tisti vojni, nihče od njih ni nikogar ubil, so pa rešili veliko partizanov in njihovih družin. In če bi ta ubogi izdajalec držal jezik za zobmi in se ukvarjal s svojimi stvarmi – bi tudi on preživel to vojno, morda pa tudi Crni.
Moja pokojna babica Mici je bila izjemno močna vernica. In vsi partizani iz Kostrene in okolice so bili veliki verniki. Ampak nihče od komunistov si ni nikoli upal reči babici Mici o njeni zelo izraziti katoliški veri in praznovanju vseh cerkvenih praznikov. Nihče ni pomislil, da bi se šel "borit" s "poveljnikom" Mici, ki je italijansko vojsko, nemškega oficirja in tiste ustaše vozil okoli svojega "malega prsta". Le Crnega ni uspelo rešiti.
Zaključek
Takšni so bili ti ljudje, dragi bralec. Prosim, ne jemljite tega, kar sem vam povedal, kot navodilo ali nekakšen "priročnik". Vsi dogodki in vse življenjske zgodbe so individualne. Nekdo dobi kup kamenja, nato pa ga razglasijo za narodnega heroja. Nekdo požge barako in dobi Titov spomenik. Nekdo "dvori" bogate in ohole dame. Nekdo se vozi s kolesom. In nekdo še naprej poveljuje vsemu in vsemu med vojno in po njej. Najstarejši brat Jakov je zaradi svojega "jezika" in kritike nekaterih stvari, ki v Titovi Jugoslaviji niso bile ravno najboljše, leta 1948 za eno leto končal na Golem otoku.
Zato vam svetujem, da v prihajajoči vojni, ki se bo razlikovala od narodnoosvobodilne vojne – preprosto ne storite ničesar. Vsaj nič slabega do drugih ljudi, do svojih sosedov in znancev. Nikoli ne veste, kdaj se lahko veter obrne, vaše življenje se lahko zavije v neželeno in nepričakovano smer in srečali boste Smrt – pravo, ne tisto iz hollywoodskih filmov.
Moram vam povedati še eno anekdoto, povezano z babico Mici in mano osebno. Kot pri vsaki zelo pobožni ženski se je tudi pri njej vsako kosilo začelo z molitvijo, nato pa je sledil "Hvala Bogu" in šele nato smo začeli jesti. Stara sem bila približno 7 let in tisto nedeljo je v njeni juhi "nekaj" plavalo, kot otrok pa sem bila strašno izbirčna pri hrani, kar je bil za mojo ubogo mamo vsak dan izziv, ko je razmišljala, kaj mi bo skuhala.
Torej, po tisti molitvi pred kosilom sem zaprl oči in se osebno zaupal Bogu. Prosil sem ga, naj nekako odstrani tisto juho z mojega krožnika – ne le tistega »nekaj«, ampak vso juho. Ko sem odprl oči, je bila juha še vedno tam, lepo se je parila in tisto »nekaj« je še vedno plavalo v njej. Takrat sem spoznal, da nič ne prihaja od Boga in da moram zaupati »lastnemu srcu in svoji duši«. Tako sem postal ateist, čeprav sem nekaj let pozneje na željo babice Mice pri verouku prejel vse Božje zakramente: obhajilo in birmo.
Kasneje so me v vojski rekrutirali v komunistično partijo, ampak tudi to mi ni "dišalo", zato sem poleg ateizma začel prakticirati tudi antikomunizem. Dokler nekega dne nisem spoznal, da problem ni v religiji, v socializmu, komunizmu, nacizmu, fašizmu ali kapitalizmu in vseh drugih "izmih" - ampak v ljudeh.
Ko slabi ljudje prevzamejo »oblast« in začnejo prakticirati »uporabi, uporabi in podasi«. In danes, po več kot 60 letih ateizma, antikomunizma in antifašizma ter tridesetih letih antikapitalizma, se počasi in nežno spogledujem z agnosticizmom. Kdo ve, kaj še obstaja, če upoštevamo vse te zvezdne frekvence, kvantno mehaniko in morebitne »obiskovalce« iz drugih galaksij.
Kdo ve, morda je bila moja babica Mici "kuščar" ali "plazilec", zato so se je vsi tako bali. Ali pa je bila preprosto ženska. In ženska z VELIKIMI jajci.
|
 Komentarji 0Trenutno ni komentarja na na ta članek ... ...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
|
|
|
|
Galerija:
| |
Mediji
Ponedeljek, 15. September, 2025 ob 9:59:55 
130 ogledov, 
0 komentarjev
