Te stiske imajo pogosto socialne, ekonomske ali družinske vzroke – ne zdravstvenih:

• revščina
• travma
• slabe stanovanjske razmere
• diskriminacija
• ločitev
• izguba ljubljenih
• brezposelnost
• negotovost

Vendar namesto podpore vedno več ljudi dobiva – tablete in etikete.

DRUŽBENI MEDIJI: SAMODIAGNOSTICIRANJE

Mladi danes na družbenih omrežjih opazujejo ljudi, ki govorijo o tem, kako »imajo« ADHD – in se prepričujejo, da ga imajo tudi oni. Tukaj je element družbene okužbe.

Testiranje ADHD je tako neresno, da ko Sami na predavanju prosi svoje občinstvo, naj ga opravi, jih 25 do 50 % izide »pozitivno«.

LAŽNA UPANJA, LAŽNE TERAPIJE

Smernice britanske službe za duševno zdravje pravijo:

»Včasih traja tedne, mesece ali celo leta, da najdemo pravo zdravilo in odmerek. Predstavljajte si to kot spoznavanje partnerja. Nekatera vas uspavajo, nekatera sprva delujejo odlično in nato prenehajo, nekatera začnejo delovati šele kasneje ... Ne izgubite upanja.«

Sami odgovarja:

»To je iluzija. Večina duševnih bolezni se sčasoma sama od sebe pozdravi. Spreminjanje zdravil ali povečanje odmerka ne pomaga. To je mit.«

FARMACEVTSKI LOBI IN LAŽNA ZNANOST

Mit, da bo zdravilo »delovalo«, izvira iz študije STAR*D – farmacevtske prevare v vrednosti 35 milijonov dolarjev.

Hkrati psihiatri in ustanove širijo lažne informacije pod krinko »znanosti«. ;

Kot pravi avtor:

»Psihiatrija je edino medicinsko področje, ki preživi na lažih.«

OTROCI SO V REDU – SISTEM NI

Sami pravi, da ga preseneča sposobnost mladih, tudi tistih z najhujšimi težavami, da ponovno najdejo smisel življenja.

Njegov nasvet staršem:

• Ne prenagljeno postavljajte otroku psihiatrične diagnoze.
• Ne sprejemajte ocene ADHD, avtizma, tesnobe ali depresije.
• Antidepresivne tablete podvojijo tveganje za samomor.
• Naučite se govoriti s svojimi otroki – brez panike, brez etiketiranja.

PLAZEŽ POJMOV

Ko se »industrijski kompleks duševnega zdravja« prikrade v vsakdanji besednjak, se pojavijo izrazi, ki običajna človeška čustva spreminjajo v bolezni:

• Nismo več žalostni – smo »depresivni«.
• Nismo več tesnobni – smo »tesnobni«.
• Nismo več umaknjeni – smo »avtistični«.

Vendar večina naših izkušenj in izkušenj naših otrok spada v področje normalnega in razumljivega. Ni nujno, da je vse bolezen.

ČE SE NE ZBUDIMO ...

Sami in avtor tega članka (ki je tudi član »Mreže kritične psihiatrije« v Angliji) sklepata:

»Če bi vsi zdravniki upošti Samijeve nasvete, bi manj ljudi storilo samomor, manj bi jih bilo trajno invalidnih.«

V svetu, kjer farmacevtska industrija kupuje zdravnike, pa se postavlja vprašanje:

Ali so psihiatri bolj nori kot njihovi pacienti?

Avtor pravi: Da.

Več kot 99 % psihiatrov ne dvomi o lastni praksi. Zato so psihiatrična zdravila tretji najpogostejši vzrok smrti na svetu.

ALI SI NAŠI OTROCI NE ZASLUŽIJO BOLJŠEGA?

Lahko in moramo narediti bolje.