Najprej nadzor klepetov. Nato digitalna identiteta. Zdaj algoritmi.
Kar Evropska komisija trenutno pripravlja, se prodaja kot zaščita pred manipulacijami in dezinformacijami. Uradno gre za preglednost, odgovornost platforme in »bolj zdrav« digitalni prostor. Toda za temi privlačnimi izrazi se skriva še en korak k centralno nadzorovanemu informacijskemu redu.
Ker ključno vprašanje ni več, kaj se izbriše, ampak kaj se sploh vidi.
Milijoni ljudi zdaj dobivajo informacije s Facebooka, Instagrama, X-a, TikToka ali YouTuba. Katere objave dobijo največji doseg, katere teme izginejo in kateri glasovi so komaj vidni, ne odloča več uporabnik sam – temveč algoritem.
Če bo Bruselj vse bolj narekoval, kako naj bi ti algoritmi delovali, bo nastal močan instrument zgodovinskega pomena.
Nevarnost ne postane eksplicitna prepoved.
Ampak neviden nadzor.
V prihodnosti objave ne bo treba izbrisati, da bi bila neučinkovita. Dovolj bo, da algoritem to komaj prikaže. Kdo odloča, katere vsebine se štejejo za »zanesljive«, »tvegane« ali »problematične«? Katera politična stališča so naklonjena – in katera se postopoma izrivajo iz javne zavesti?
Tukaj se začne prava razprava.
Evropska unija že leta postopoma širi svojo digitalno regulacijo: zakon o digitalnih storitvah, zakon o digitalnih trgih, zakon o umetni inteligenci, nadzor klepetov, digitalna identiteta – in zdaj vse večji vpliv na sisteme priporočil družbenih medijev.
Vsak posamezen ukrep je upravičen z dobrim ciljem: varnostjo, zaščito pred sovraštvom, dezinformacijami, ekstremizmom ali manipulacijo.
Vse skupaj pa to ustvarja sistem, v katerem vedno več področij digitalne komunikacije spada pod vpliv države. Zdi se, da pravi cilj ni več zgolj boj proti nezakonitim vsebinam. Gre vse bolj za oblikovanje samega pretoka informacij.
Kritiki zato opozarjajo na razvoj, v katerem državljani ne odločajo več, katere informacije jih dosežejo, temveč politične in regulativne zahteve določajo okvir za to, kaj sploh postane vidno.
Vendar pa demokracija uspeva na odprti konkurenci idej – tudi če so te neprimerne, kontroverzne ali kritične do vlade.
Večji kot je vpliv vladnih organov na arhitekturo digitalnih platform, večje je tveganje, da bo raznolikost mnenj postopoma umaknila kurirano informacijsko krajino.
Resnična nevarnost je prav v njeni nevidnosti. Nobena knjiga ni zažgana. Noben časopis ni prepovedan. Nobeno spletno mesto ni nujno zaprto. Dovolj je, da kritična vsebina komajda doseže svoj doseg.
Ko milijoni ljudi določenih informacij preprosto ne vidijo več, se nadzor ne začne več s cenzuro. Nadzor se začne z algoritmom.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(1%)
