Poročilo z roba znanosti in morale: Ali je prihodnost medicine v telesih brez možganov – in telesih brez duše?
Nedavni članek v MIT Technology Review z naslovom »Etično pridobljena 'rezervna' človeška telesa bi lahko revolucionirala medicino« je povzročil razburjenje. Trije strokovnjaki s Stanforda – biologi in bioetiki – predlagajo uporabo tako imenovanih bodyoidov za znanstvene in medicinske namene. Nenavadno ime se nanaša na hipotetična spremenjena človeška telesa, ustvarjena iz matičnih celic, gensko spremenjenih tako, da nimajo možganov – in zato domnevno nimajo zavesti ali sposobnosti občutenja bolečine.
Čeprav tehnologija za njihovo polno uresničitev še ne obstaja, avtorji trdijo, da so nedavni napredki na področju matičnih celic, urejanja genov in umetnih maternic tlakovali pot ustvarjanju živih človeških teles brez nevronskih komponent, ki omogočajo mišljenje, zavest in občutek bolečine.
Od umetne maternice do umetnega človeka
Strogo gledano, umetne maternice niso potrebne – spremenjen zarodek bi lahko ustvarili v laboratoriju in ga vsadili v žensko maternico, kot se to počne pri postopku oploditve in vitro. Toda tudi ti pionirji bioetike priznavajo, da je misel na »podčloveka«, ki bi se rodil iz človeške maternice, preveč morbidna, celo zanje.
Vendar pa svojih ambicij ne skrivajo. Trdijo, da bi bila neomejena zaloga »rezervnih« človeških teles izjemno koristna. Njihove organe bi lahko uporabili za presaditve, njihova telesa pa za testiranje zdravil in druge medicinske posege. Poudarjajo, da je etično bolj sprejemljivo testirati zdravila na ljudeh, ki ne morejo čutiti bolečine, ker nimajo živčnega sistema, kot na živalih, ki trpijo. Poleg tega trdijo, da bi se na ta način lahko izognili trpljenju živali, ki jih uporabljamo za hrano – namesto krav in prašičev bi lahko ustvarili živalske bodyoide.
Od embrioidov do zombijev
Ideja o bodyoidih ni povsem znanstvena fantastika. Znanstveniki so že ustvarili embrioide – sintetične zarodke iz matičnih celic, brez uporabe jajčec in sperme. Te žive strukture se razvijajo podobno kot človeški zarodki, vendar naj bi nimale potenciala, da bi postale popolnoma človeška bitja. Zato jih običajno uničijo, preden začnejo razvijati srce ali možgane.
Tako kot zagovorniki embrioidov trdijo, da se na ta način izognejo etičnim dilemam, ki spremljajo uničenje zarodkov, tako želijo zagovorniki bodyoidov ponuditi »etično pridobljena rezervna telesa«. Kaj pa točno je bodyoid?
Človek brez možganov ni nečlovek
Avtorji se trudijo opredeliti, kaj so bodyoidi. Ali so to človeška telesa? Ali telesa, ki so podobna človeškim telesom, vendar niso človeška v moralno relevantnem smislu – ker nimajo možganov? So pa dovolj človeški, da lahko vzamemo njihove organe in na njih testiramo zdravila. Z drugimi besedami: so tako zelo človeški, da so dragoceni za znanstvenike – vendar ne toliko, da bi jim priznali kakršno koli dostojanstvo.
Spomnimo se: zombi. Po haitijski mitologiji je zombi mrtva oseba, ki jo magija oživi, brez volje in razuma, obsojena na suženjstvo. Ali niso zombiji ravno tisto, kar želijo ustvariti zagovorniki bodyoidov – brezdušni sužnji, anatomsko in fiziološko človeški, a brez vseh pravic in zaščite?
»Animirana trupla« in fikcija smrti
Članek razkriva še eno šokantno dejstvo: trupla ljudi, ki so bili razglašeni za možgansko mrtve, a katerih drugi organi delujejo s pomočjo strojev, se že uporabljajo v laboratorijih. Uporablja se celo izraz »animirano truplo«. Ali ni to očiten oksimoron?
Kriterij možganske smrti je bil ustvarjen leta 1968, ko je odbor na Medicinski fakulteti Harvard predlagal novo definicijo smrti – da bi sprostil postelje na intenzivni negi in olajšal darovanje organov. Toda ta kriterij temelji na paradoksu: darovalca moramo razglasiti za mrtvega, čeprav je njegovo telo s pomočjo strojev živo.
Primeri so zmedeni. Po razglasitvi možganske smrti lahko srce še naprej bije nekaj minut ali ur. Otroci se lahko razvijajo, rane se celijo, lasje in nohti rastejo. Ženske v komi lahko nosijo nosečnost do konca. Ali lahko v takih primerih upravičeno rečemo, da je oseba mrtva?
Morda je pravilneje govoriti o popolni odpovedi možganov kot o smrti. To je nepovratna koma – ne mrtvo telo. Izklop naprave je morda etično upravičen, vendar to ne pomeni, da je pacient že mrtev.
Smo postali moralni zombiji?
Enako velja za bodyoide. Nihče ne trdi, da so mrtvi – preprosto niso ljudje. Toda prav zato, ker so živi, biološko človeški in sposobni proizvajati organe – postanejo predmet zanimanja.
Avtorji resno jemljejo le en etični problem: morebitno degradacijo človekovega dostojanstva tistih, ki jim, tako kot bodyoidom, manjka zavest – na primer ljudem v komi ali otrokom, rojenim brez velikih možganov (anencefalija). A tudi to skrb na koncu zavrnejo.
Trdijo: lutka je videti kot človek, vendar to ne pomeni, da je. Nihče pa ne predlaga izvajanja znanstvenih poskusov na lutkah – prav zato, ker niso žive. Bodyoidi pa so. In v tem je njihova "vrednost" za znanost.
Bodyoid ni zombi, ni truplo, ni plastični model. Je človeško bitje – namerno ustvarjeno, da je hudo invalidno, popolnoma nemočno in se ne more braniti. Njegov edini »namen« je uporaba.
Če bi se kot družba strinjali s čim takim, bi to pomenilo, da bi sami postali – moralni zombiji.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Slike:
(0%)
