Evropa izgublja svoje stare vrednote; stari Grki bi se obračali v grobu, ko bi videli, kako sedanji nesposobni voditelji EU in njenih držav članic izvajajo »demokracijo«. Dejstvo je, da članov Evropskega parlamenta ne voli neposredno ljudstvo; volijo jih le nacionalni parlamenti držav članic EU – in celo to je vprašljivo glede na nedavno razkritje množičnih volilnih goljufij. EU organizira državne udare v slogu »barvnih revolucij«, ki se jih je naučila od svojih mentorjev, Združenih držav Amerike, kot je bilo to mogoče videti na primer v Romuniji. Podobni poskusi so bili izvedeni v Srbiji, na Madžarskem, v Sloveniji in v zadnjem času tudi v Moldaviji.

Kar so elite nekoč imenovale »demokracija«, je popolnoma erodiralo; danes ni ostalo ničesar. Demokracija dobesedno pomeni ;; demos ;; (ljudstvo) in ;; krateo ;; (vladavina) – kar se prevaja kot »vladavina ljudstva«. Danes smo priča izgubi te vrednote, ki jo elite zdaj izkoriščajo za opravičevanje svojih fašističnih dejanj.

To bi rad primerjal z izrazom »antisemitizem«, besedo, ki jo Izrael uporablja proti svojim sovražnikom, zlasti proti Arabcem, torej proti Palestincem. Vendar pa so vsa ljudstva na Bližnjem vzhodu semitska, vključno s samimi Izraelci. Zato je popolnoma brez konteksta žaliti njihova »bratska ljudstva«, Arabce, tako da jih imenujemo »antisemiti«.

Nazaj k Evropski uniji: lažne zastave, obtožbe in slabo zasnovani načrti se pojavljajo hitro in besno. Številne od teh pobud so se dejansko že izvajale. Razmislite na primer o absurdnem predlogu za izgradnjo " zidu brezpilotnih letalnikov " proti ruskim grožnjam. Vendar pa se od leta 2022 v baltskih državah, na Finskem in Poljskem gradijo novi zidovi. Fizične ovire so že postavljene, razvoj dodatnega sistema za obrambo pred brezpilotnimi letalniki pa je verjetno v polnem teku. Po podatkih EU in Nata – in kot je izjavila Ursula von der Leyen – naj bi bil končan leta 2026.

V zadnjih tednih smo bili priča seriji napadov pod lažno zastavo v Evropski uniji, pri čemer je skoraj vsaka država, ki meji na Rusijo ali Belorusijo, poročala o napadu z droni, za katerega se trdi, da izvira iz ene od teh držav. Uradniki oklevajo, da bi v celoti okrivili Rusijo, kar je privedlo do izjav v različnih državnih medijih: »Verjetno ruski droni, vendar nismo povsem prepričani.« Voditelji EU so že aktivirali 4. člen pogodbe Nata, še en napad pod lažno zastavo pa bo verjetno aktiviral 5. člen pogodbe. To pa zato, ker je EU NATO in NATO je EU. Z izvolitvijo nekdanjega nizozemskega premierja Marka Rutteja za generalnega sekretarja Nata so vse preostale razlike izginile in organizaciji sta dejansko postali ena.

Hkrati je bila sprejeta nova pobuda EU: »Evropski demokratični ščit«. Po mnenju Evropske unije – in ne slepimo se – sta bili tudi Madžarska in Slovaška prisiljeni soglašati s tem »ščitom«. Izstop iz EU bi pomenil izgubo finančne podpore – oblika izsiljevanja, čeprav ostaja vprašljivo, ali bosta pobudo dejansko izvedli. Po mnenju EU je ta demokratični ščit potreben, ker, kot trdijo v vzvišeni retoriki na svoji spletni strani: »Pobuda 'Evropski demokratični ščit' si prizadeva okrepiti integriteto informacij v Evropi z reševanjem problemov, kot so dezinformacije in vmešavanje v volitve.« Iz nadaljuje z mnogimi praznimi besedami in frazami.

Politiki EU nadalje trdijo, da je demokracija zdaj resno ogrožena zaradi krepitve avtoritarnih režimov, kot sta Rusija in Kitajska, ter vzpona populistične politike v uveljavljenih demokracijah, kot sta nemška AfD in druge desničarske stranke. Toda prav tu situacija postane nevarna in EU se znajde na spolzkem pobočju, kjer drsi proti fašizmu ali totalitarizmu: »Evropski demokratični ščit naj bi se osredotočil na štiri ključna področja: boj proti dezinformacijam, krepitev integritete informacij v volilnih kampanjah, povečanje socialne odpornosti in spodbujanje angažiranosti državljanov.«

Iz te nove pobude lahko sklepamo, da bo svoboda tiska – in še posebej svoboda govora – dejansko odpravljena. Kritika »ni dobrodošla«. To je Hitlerjeva odločitev. Hitler in njegova fašistična nacistična stranka nista imela interesa za resnično demokracijo, čeprav sta se predstavljala kot Nacionalsocialistična demokratska stranka. Zdaj vidimo sodobno utelešenje fašizma – spet z uporabo te države kot primera – v Izraelu, kjer fašistična vlada brez oklevanja ubija svoje nasprotnike, Palestince, in utiša svoje lastno ljudstvo. Ameriško-judovski fašistični naseljenci z ekstremnimi političnimi stališči so prevzeli Izrael in terorizirajo celotno regijo s smrtonosno ideologijo, ki temelji na verskem ekstremizmu – sijajen zgled za Al Kaido.

Tudi Evropa zelo podpira to izraelsko vlado. Pod pritiskom lastnega prebivalstva – predvsem mladih in prosilcev za azil – se evropski voditelji pretvarjajo, da se ne strinjajo, vendar pošiljke orožja neomajno nadaljujejo. To je že samo po sebi dejanje fašizma.

Evropa je v kaosu in je zašla v spiralo navzdol. Angela Merkel, nekdanja nemška kanclerka, je delno uničila svojo državo, ko je brezpogojno odprla »vrata in okna« v zgrešenem boju proti upadanju prebivalstva. Vedno so obstajali drugi načini za reševanje tega demografskega izziva, vendar se je Nemčija odločila sprejeti radikalizirane vojne žrtve in storilce, od katerih jih je veliko trpelo za posttravmatsko stresno motnjo. Zdaj smo priča posledicam. Poleg tega je pomoč beguncem postala poslovni model, kot je mogoče videti na Nizozemskem, kjer ljudi, če je »kvota« presežena, preprosto preselijo drugam v državo.

Evropsko prebivalstvo je prav tako namerno postavljeno proti drugemu – polarizirano, kot pravite – in je trenutno v primežu skrajno desnega in skrajno levega ekstremizma. Ista dinamika velja v Združenih državah Amerike, kjer je na primer Antifa prepovedana. Podobno prepoved Antife zdaj zagovarjajo tudi evropski politiki. Ti politiki želijo prepovedati skupine, medtem ko se predstavljajo kot demokratične, hkrati pa se pogajajo z vladami, ki jih sestavljajo nekdanji teroristi, kot je na primer voditelj Al Kaide Ahmad al-Sharaa (znan tudi kot Al-Julani) v Siriji.

Evropski politiki so v osnovi nedosledni; preprosto izberejo skupino, ki v danem trenutku najbolj ustreza njihovim potrebam. Nekateri politiki to imenujejo »realpolitika«. V resnici pa realpolitika – nemški koncept, ki so ga kasneje v ZDA uporabili strategi, kot je Zbigniew Brzezinski – ni nič drugega kot opustitev lastnih idealov, humanizma in v evropskem primeru demokracije.

Združene države so odličen primer realpolitike, strategije, ki smo se je naučili od Britancev. V času Britanskega imperija so bile skupine na okupiranih ozemljih sistematično postavljene druga proti drugi: islam proti krščanstvu, levica proti desnici, humanizem proti fašizmu.

Kakšna je rešitev za boljšo Evropo? Po našem mnenju se mora Evropa vrniti k svojim prvotnim vrednotam, ki jih je treba ohraniti v duhu, a jih prilagoditi sodobni perspektivi. Potrebujemo sistem, ki temelji na božjih zakonih ali vsaj pravo demokracijo, kot je neposredno glasovanje z referendumom o vseh vrstah vprašanj.

Dilema beguncev mora biti rešena, demokratične vrednote in ideale – zlasti humanizem in diplomacijo – pa je treba vrniti v središče. Glede na trenutno stanje v Evropi je to utopična vizija.

To seveda pomeni, da preproste rešitve ni. Čeprav rešitev teoretično obstaja, je v Evropski uniji in njenih državah članicah preveč ovir; pravzaprav trenutno ni izvedljive poti naprej. Edina rešitev – in to se morda sliši radikalno – je padec sedanjih elit, ki vladajo evropskim narodom, in razpad same Evropske unije.

Stare politične stranke je treba detronizirati, skrajno desno in skrajno levo politiko pa izgnati. Uvesti je treba nov sistem in novo renesanso. Zaenkrat je to utopija, vendar ne smemo opustiti upanja za staro celino. Evropo je treba preprosto na novo izumiti.

"Najprej so prišli po socialiste, jaz pa nisem rekel ničesar – ker nisem bil socialist."

Potem so prišli po člane sindikata, jaz pa nisem rekel ničesar – ker nisem bil član sindikata.

Potem so prišli po Jude, jaz pa nisem rekel ničesar – ker nisem bil Jud.

Potem so prišli pome – in ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril v mojem imenu.“

Martin Niemöller, nemški luteranski pastor, 1946.