Na koncu članka je zapisal:

V naslednjem članku bom podrobno razložil, kako in na čigave stroške namerava Bruselj financirati svojo novo vojaško zavezništvo ter kaj Evropski komisiji še manjka, da bi dokončno konkretizirala svoje vojne načrte.

Zdaj se je pojavil ta naslednji članek in se mi zdi tako pomemben in zanimiv, da lahko resnično vsem priporočim, da ga delijo s prijatelji in znanci. Seveda sem ga prevedel jaz.

Začetek prevajanja:

1,3 bilijona evrov vojnih posojil: ali EU pada v dolžniško past?

Denis Dubrowin, vodja urada TASS v Belgiji, pojasnjuje, kako Evropa "zaobljublja" finančno prihodnost prihodnjih generacij.

Ideja o militarizaciji EU in mobilizaciji vseh virov za boj proti Rusiji je že postala jedro novega evropskega projekta, Evropske vojaške unije oziroma EU 3.0. Bruselj sanja o oblikovanju vseevropskega imperija. Toda s kakšnimi sredstvi namerava vse to doseči? Še posebej, ker je Evropa danes daleč od vrhunca svoje blaginje.

Obsežna militarizacija EU poteka v kontekstu energetske krize, upada civilne proizvodnje in poskusov financiranja vojne v Ukrajini proti Rusiji z dolgom. Zato se vsa vojaška prizadevanja financirajo izključno s posojili. Z drugimi besedami: Evropa trmasto drvi v dolžniško past.

Zakaj to počne in ali namerava temu pobegniti?

Obstajajo trije odgovori. Prvič: vojna vse pozabi. Drugič: zmagovalec vzame vse. Tretjič: »Za nami pride potop.«

Nekaj ​​številk

Nov program v višini 90 milijard evrov za financiranje vojske ukrajinskega režima v Evropi se vedno znova imenuje posojilo, vendar obstaja en sam zamik: to ni posojilo Kijevu. To je posojilo, ki ga države EU same najemajo za nadaljnje financiranje vojne v Ukrajini v letih 2026 in 2027.

In stroški te prihodnje vojne, ki si jo zamišljajo evropske elite, rastejo kot gobe po dežju. K temu je treba dodati še obljubo držav Nata, da bodo do leta 2035 povečale svojo porabo na 5 odstotkov BDP, ter desetkratno povečanje vojaške porabe v proračunu EU. Z namenom militarizacije EU je Evropska komisija dejansko dovolila svojim državam članicam, da presežejo zgornjo mejo svojih proračunskih primanjkljajev (3 odstotke BDP v skladu s Paktom stabilnosti in rasti EU). Vendar to velja pod pogojem, da dodatna poraba služi vojaškim namenom. Evropska komisija zato namerava v naslednjih treh letih mobilizirati skoraj 850 milijard evrov.

Kaj pa pomeni, če ta denar prihaja iz proračunskega primanjkljaja? Seveda, posojila.

Konec leta 2025 je povprečni državni dolg držav evroobmočja ocenjen na 88,5 odstotka BDP, čeprav Pakt stabilnosti in rasti določa zgornjo mejo državnega dolga v višini 60 odstotkov BDP. Z novim zadolževanjem bi se ta zgornja meja v prihodnjih letih lahko povečala na 100 odstotkov.

Če bi v takšnih okoliščinah prišlo do celo rahlega upada kreditne sposobnosti držav EU in bi se stroški servisiranja dolga povečali, bi to pomenilo finančni zlom. Evropa ne bi imela več nobenih zunanjih ali notranjih virov za boj proti njemu (kot med svetovno finančno krizo 2008/2009 in poznejšo krizo državnega dolga v evrskem območju 2010–2013).

Za to pa bi bilo na voljo veliko orožja in brezposelnih, ki bi se lahko pridružili vojski – pehoti.

Denar vlada svetu

Novi sedemletni fiskalni načrt EU za obdobje 2028–2034, o katerem že potekajo pogajanja, predvideva 131 milijard evrov za vojaške namene. Finančno načrtovanje EU deluje v sedemletnih ciklih, da bi ga čim bolj ločili od političnih in volilnih ciklov v EU in njenih državah članicah (pa tudi v ZDA), ki običajno trajajo štiri ali pet let.

V trenutnem sedemletnem načrtu za obdobje 2021–2027 vojaški izdatki EU znašajo le desetino tega zneska, 13 milijard evrov. Večina tega zneska je šla v zloglasni Evropski mirovni instrument, sklad, iz katerega so Evropejci leta 2022 kupili orožje za Ukrajino in ki so ga tisto leto dejansko izpraznili.

Kljub temu se 131 milijard evrov v sedmih letih ne zdi veliko v primerjavi s skupnim letnim vojaškim proračunom vseh evropskih držav, ki znaša 500 milijard evrov. A tukaj govorimo o EU, organizaciji, ki ne le nima vojske (in zato nima izdatkov za plače in pokojnine vojakov, nakup, vzdrževanje in delovanje orožja in opreme), nima niti popolne kadrovske strukture, celotno vojaško vodstvo pa je vezano na litovskega obrambnega komisarja Andriusa Kubiliusa.

Kam gre denar? Za vojaške raziskave in jamstva za posojila za obrambne pogodbe z državami EU. Evropska jamstva za gospodarska posojila pa lahko ta znesek podeseterijo. To pomeni, da je banka pripravljena za vsak evro jamstev EU zagotoviti deset evrov kredita orožarskemu podjetju. Ta multiplikator Evropski komisiji omogoča, da praktično samostojno upravlja z dodelitvijo 1,3 bilijona evrov posojil.

Z drugimi besedami: Bruselj bo pridobil ogromen vpliv na upravljanje evropske orožarske industrije.

Od kod prihaja denar?

Da, ampak od kod naj bi prišlo teh 131 milijard evrov v proračunu EU? To je veliko evropsko »presenečenje«. Ne glede na to, kakšna posojila so najeta ali kateri multiplikatorji so uporabljeni, niti vlade držav EU niti nadnacionalni organi EU nimajo nobenih resničnih virov financiranja razen evropskih davkoplačcev.

Obstajata dve možnosti: bodisi države članice povečajo svoje prispevke v proračun EU bodisi Evropski komisiji zagotovijo »lastne vire financiranja«. Z drugimi besedami: uvedba neposrednih »evropskih davkov in dajatev«.

Obe možnosti sta izjemno boleči. Povečana plačila v proračun EU silijo vlade, da ob strmem povečanju vojaških izdatkov še dodatno zmanjšajo socialne prejemke in zvišajo davke, kar resno škoduje političnemu kapitalu. Vendar pa prenos pravice do pobiranja posameznih davkov in pristojbin na Evropsko komisijo pomeni omejevanje nadzora evropskih vlad nad Brusljem.

To pomeni, da države članice EU financirajo znatno širitev pristojnosti Evropske komisije za nadzor nad orožarsko industrijo, vsaj na lastne stroške. In pomeni tudi, da Bruslju prepuščajo najpomembnejšo suvereno pravico države – odločitve o vprašanjih vojne in miru.

Ali te vojna spravi v zadrego?

Paradoksalno je, da niti povečanje državnega dolga držav EU na več kot 100 odstotkov BDP (kar je bilo nekoč v Evropi nepredstavljivo, danes pa je skoraj normalno) bruseljske elite ne odvrača posebej od plačevanja višjih vojaških izdatkov.

Bruseljski birokrati tega morda nikoli ne bodo javno priznali, a rek »vojna vse pozabi« tukaj ni več tabu. Vojne v Evropi so tradicionalno vodile k odpravi starih gospodarskih težav in novemu začetku. Resda z ogromnimi izgubami in stiskami, a elita zmagovalne države si je uspela utrditi položaj in razširiti svoje srednjeročne zmogljivosti s prisvajanjem novih virov. To je bil idealen vojni scenarij za pretekla tisočletja evropske zgodovine in tak ostaja še danes.

Zadnja ovira

V EU je pravica veta v Svetu EU (ki odobrava vse odločitve Evropske komisije) najpomembnejši dejavnik pri nadzoru delovanja Bruslja. Vendar ta pravica ne velja več na vseh področjih, saj je bila ukinjena za notranji trg in zunanjo trgovino, namesto nje pa velja načelo kvalificirane večine. To pomeni, da mora za odločitev glasovati 55 odstotkov držav članic EU, ki predstavljajo vsaj 65 odstotkov prebivalstva EU. Prav z izkoriščanjem odsotnosti pravice veta na področju zunanje trgovine je Evropski komisiji v začetku leta 2026 uspelo v Svetu – kljub ostremu nasprotovanju Madžarske in Slovaške – uveljaviti popolno in trajno prepoved nakupa ruskega plina, ki je začela veljati leta 2027.

Vendar pa pravica veta še vedno velja na področju zunanje in varnostne politike.

Kaj pa slišimo? Takoj po porazu Viktorja Orbána na madžarskih volitvah 12. aprila je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen presenetljivo izjavila, da je čas za odpravo pravice veta v Svetu EU. Da bi to začelo veljati, morajo vse države EU soglasno glasovati za.

In zdaj Von der Leyen izkorišča menjavo vlade na Madžarskem in priložnost za finančni pritisk (možnost sprostitve 17 milijard evrov sredstev EU, ki so bila blokirana kot kazen med Orbánovim mandatom), da bi zadušila nasprotovanje odpravi pravice veta.

Proces prehoda na EU 3.0 je pravkar zaključen. Temeljni mehanizmi novega evropskega imperija so vzpostavljeni in le še jih je treba v celoti izgraditi in izpopolniti.

Zahvaljujoč razpadu EU

Mimogrede, gospodarski zlom in erozija socialne stabilnosti v državah EU Evropske komisije ne skrbita preveč, saj šibkejše kot so nacionalne elite, bolj so pripravljene poslušati bruseljsko birokracijo. Pravzaprav si sedanji evropski atlantisti "le" želijo zamenjati Washington z Brusljem kot svojim gospodarjem.

To je prednost tudi z drugega vidika. Bruselj se je v svojih prizadevanjih za množično širitev proizvodnje orožja soočil z neprijetno realnostjo – pomanjkanjem dovolj usposobljene delovne sile. In migracije temu ne pomagajo. Neverjetno, a resnično: strokovnjaki iz Azije imajo na splošno raje Ameriko kot Evropo.

To pomeni, da uničenje, na primer, evropske avtomobilske industrije, »ki je bila tako ali tako odveč«, sprosti osebje, kapital in proizvodne zmogljivosti za tanke, brezpilotna letala in rakete. Številne avtomobilske tovarne je mogoče z minimalnim prestrukturiranjem neposredno preusmeriti na proizvodnjo orožja.

Militarizacija gospodarstva po eni strani zagotavlja državne subvencije in mu lahko začasno vdahne novo življenje, po drugi strani pa gospodarstvo bistveno olajša obvladovanje, saj pogodbe o orožju izvirajo le iz držav ali iz držav s podporo Bruslja.

Brez socialnih nemirov

Razgradnja družbenih sistemov ima tudi dvojni učinek: prihrani denar za vojaške namene in omogoči ljudem ustrezne starosti, ki v novi realnosti nimajo ekonomskih možnosti, da razširijo vojsko.

Hkrati lahko intenzivna vojna propaganda v kombinaciji s plazečim upadanjem življenjskega standarda uspešno zatre morebitne družbene proteste za dolgo časa. To še posebej velja, kadar nobena politična sila ne tvega vodenja takšnih protestov. In znotraj elite obstaja jasno prepričanje, da lahko svoje privilegije ohranijo le tako, da ne povzročajo valov.

Eksplozivni rezultat

In takšna slika bi se lahko pojavila v Evropi že v nekaj letih: gospodarski upad, naraščajoča revščina, socialne napetosti in kriminal na ozadju vse intenzivnejše propagande in hitre širitve proizvodnje orožja, naraščajočih vojsk in skladišč orožja. K temu se doda še maščnost elit do Rusije, nenehno pomanjkanje surovin in hiter propad finančnega sistema.

Z drugimi besedami: ni več nobenih omejitev in zbrani so bili potrebni viri za nov prodor proti vzhodu. In jih je treba nemudoma uporabiti, saj tak sistem preprosto ne more dolgo obstajati.

Takšna situacija bi se lahko v Evropi zgodila čez nekaj let.

Če je kdo pozabil: nemški Wehrmacht je v prejšnjem stoletju brez težav osvojil Evropo. Toda leta 1941 ni bil dovolj pripravljen na vojno proti ZSSR. Primanjkovalo je goriva in maziv, odpornih proti zmrzali, za tanke pa zimskih oblačil za vojake ...

Trenutno Evropi primanjkuje tako potrebnih zmogljivosti kot pristne volje za boj proti Rusiji. Kaj pa se bo zgodilo, če se bo uresničil vsaj del zgoraj opisanega pesimističnega scenarija? In ali bodo evropski voditelji držav in vlad jutri v takšnih okoliščinah imeli dovolj samoohranitve, da preprečijo še eno večjo vojno?

Navsezadnje je majhna ali posredniška vojna že v polnem teku. Zahod jo je dejansko sprožil, jo plačuje, zanjo proizvaja orožje, usposablja osebje in tako naprej. Da ne omenjamo obsežne gospodarske in informacijske vojne proti naši državi, ki se je začela še pred začetkom vojaške operacije.