| | | |
NEWSEXCHANGE SI | S čim se odplačuje ukrajinski vojni dolg? ...| | | |
|
| Petek, 12.Avgust 2022 ob 13:27:41 |
  |
Zahodnjaška ljubezen do Ukrajine se ohlaja. Pri Amnesty International so imeli manjše razodetje in so pred vesoljnim svetom okrivili ukrajinsko vojsko za vojne zločine. Natova poglavitna skrb je zdaj, da se izogne direktnemu vojaškemu spopadu z Rusijo – nič več govoričenja o brezpogojni zmagi v Ukrajini. Ameriški osrednji propagandni mediji si začenjajo umivati roke in valiti krivdo za poraz v Ukrajini na Zelenskega. Bidnovega predsedniškega svetovalca za državno varnost je začelo skrbeti za življenje ukrajinskega predsednika. Je ta komik odigral svojo vlogo, odslužil? V strahu pred zimskim zmrzovanjem evrokrati sredi vročinskega vala izigravajo lastne protiruske sankcije, pametnejši pa se, kakor Draghi, umikajo, preden bo ljudem prekipelo.
Ljubezni do Ukrajine na Zahodu v resnici nikdar ni bilo. Bila so le raztepena čustva, emocionalni impulzi, ki jih je vzdražila silna propaganda in odela v »pripovedi«, da bi jim dala nekaj na videz racionalnih oprijemališč ali smernic. Zahodna raja je bila prav tako zlorabljena in izigrana, kot so bili Ukrajinci. Z zahodnega stališča to nikdar ni bila vojna za obrambo Ukrajine, barvnorevolucijska kijevska oblast pa dela po tujih navodilih, za tuje interese.
V angleščini pravijo vojni, ki jo kdo drug vojskuje v tvojem interesu in zate, »proxy war«, v slovenščini pa nimamo dobrega izraza. Ampak za to gre v vojni v Ukrajini: za »posredno« vojno Zahoda proti Rusiji na ukrajinskih tleh in na račun Ukrajincev. Plačujemo seveda tudi mi, zahodna raja, ampak Ukrajinci plačujejo z življenjem.
Če Rus ubije Ukrajinca, Ukrajinec pa Rusa, je to, pravijo, 2:0 za Angleže in Američane. Lahko bi rekli tudi za Nemce ali koga drugega od teh zahodnih nacij, ljudstev ali plemen, s katerimi si, kot si neumno domišljamo, zdaj delimo »vrednote«. Kar se dogaja z Ukrajino, neprijetno spominja na načrte, ki so jih imeli z njo nacisti.
Nosilni stebri tistih načrtov so bili izbrisanje ukrajinske politične eksistence, dezindustrializacija, depopulacija (malo s prisilnim delom, malo z izseljevanjem, sicer pa z iztrebljanjem) in preobrazba dežele v žitnico za cesarstvo. Rusi so takrat in tokrat prekrižali takšne načrte, povzročena škoda in trpljenje, žrtve in uničenje pa so vseeno bili – in so – velikanski.
Do nedavnega je bila zahodna linija vojna do poraza Rusije in ozemeljska celovitost Ukrajine. Ko je postalo jasno, da Zahod izgublja, se je tu in tam oglasil kdo, ki je opozarjal, da bi bilo treba vojno s pogajanji čim prej končati in se sprijazniti s tem, da se bo Ukrajina morala odpovedati delu svojega ozemlja. Vendar je krvoločnežem v Londonu in Washingtonu doslej uspelo blokirati vse take pobude. V kakšnih časih živimo, ko je celo stari vojni zločinec Kissinger razumnejši in tudi človečnejši od napihnjenih ničetov, ki zdaj obvladujejo zahodni politični sistem!
Toda medtem ko sile angloameriške osi v imenu ukrajinske ozemeljske celovitosti preprečujejo končanje vojne in s tem ženejo naprej depopulacijo, dezindustrializacijo in politično izničenje Ukrajine, Ukrajinci izgubljajo svojo zemljo. Ne izgubljajo je zaradi »ruske agresije«, temveč zaradi agresije zahodnih finančnih interesov. Torej zaradi zahodne okupacije, ne ruske. Več virov navaja, da imajo tri velike ameriške korporacije zdaj v lasti 17 milijonov hektarjev ukrajinske zemlje, kar je 28 odstotkov vsega ozemlja (in več, kot so doslej zasedli Rusi). Omenjajo podjetja Cargill, Dupont in Monsanto, v ozadju pa kot glavne delničarje zloglasne Vanguard, Blackstone in Blackrock.
Začetki te zgodbe segajo v leto 1991, ko se je Ukrajina po propadu Sovjetske zveze osamosvojila. Pod taktirko Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in drugih tako imenovanih mednarodnih institucij je vlada privatizirala velik del obdelovalne zemlje, ki se je brž skoncentrirala v rokah oligarhov, ki so večkrat registrirali svoja podjetja v Luksemburgu in podobnih pralnicah denarja. Pridružile so se jim ameriške in evropske agrokorporacije in savdski skladi.
Premier Šmigal je leta 2020 potrdil, da je na podlagi motnih poslov in transakcij pet milijonov hektarjev kmetijske zemlje, ki je bila v državni lasti, preprosto »izginilo«. Leta 2015 je bilo pod nadzorom tujih podjetij 1,6 milijona hektarjev ukrajinske obdelovalne zemlje, po dodatnih petih letih »demokracije« pa več kot desetkrat več.
Poleti 2021 je bil s podporo Svetovne banke in pod izsiljskimi pritiski IMF kljub protestom kmetov sprejet zakon, ki je sprostil trg za zemljišča. Zakon naj bi »dovolil Ukrajini, da kapitalizira svoj ekonomski potencial in izboljša življenje ukrajinskih ljudi«, poleg tega pa bi z njim kmetijski sektor postal »privlačnejši za tuje investitorje«. Pripeljal je do izrinjanja malih in manj premožnih kmetov iz kmetijstva in rasti veleposestnikov in velikega agrobiznisa, ki jih financirajo mednarodne finančne institucije, kakršni sta Evropska banka za rekonstrukcijo in razvoj ter Evropska investicijska banka. Ukrajinske zemlje so se v še večji meri polastili oligarhi in multinacionalne korporacije. Slednjim gre poleg korupcije ter lukenj in izjem v zakonu na roko vojna, ki slabi že tako ali tako nemočne pravosodne in regulativne organe, obenem pa raste vojni dolg, ki ga je treba odplačevati.
S čim, če ne z zemljo? Tu ni milosti.
Tomaž Mastnak, Dnevnik
| | |
 Komentarji 0
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
|
|
|
|
Galerija:
| |
|
|
| | | |
| |
| |
|
| | | |
|
|
|
|
236 ogledov, 
0 komentarjev
