21. junij 2026 | Evropska centralna banka (ECB) in Evropska komisija javnost pomirjata, da digitalni evro ne bo »programabilen«. Osnutek uredbe za digitalni evro zelo jasno navaja, da gre le za fasado. »Programabilni denar« je zelo ozko opredeljen. Po drugi strani pa je treba izrecno spodbujati programirljiva plačila. To odpira zelo problematične možnosti za fino uravnavanje financ državljanov.
Pogost ugovor kritikov digitalnega evra je, da bi ga lahko uporabili za vzpostavitev instrumentov za fino uravnavanje prebivalstva, na primer v obliki sistema socialnih kreditov ali sistema za dodeljevanje dovoljenj za emisije CO2 vsakemu državljanu. Uradniki v Frankfurtu in Bruslju so se odzvali s pomiritvijo javnosti, da digitalni evro ne bo programabilen.
To je zelo jasno navedeno tudi v drugem odstavku 24. člena osnutka uredbe o digitalnem evru, ki še ni bil objavljen, vendar mi je na voljo. Odraža trenutno stanje pogajanj v Bruslju: »Digitalni evro ne bo programabilen.« Pika.
Vendar pa odstavek 1 , ki tik pred tem, obravnava možnost pogojnih plačil Evropske centralne banke (ECB). V preambuli uredbe je pojasnjeno, da gre za „programabilna plačila“, kar pomeni plačila, ki jih programska oprema samodejno sproži, ko so izpolnjeni vnaprej dogovorjeni pogoji.
To se zdi protislovno : neprogramabilni digitalni evro, ki se lahko in bi se moral uporabljati za izvajanje programirljivih plačilnih transakcij. »Digitalni evro je namenjen podpori programiranja digitalnih plačil v evrih s strani ponudnikov plačilnih storitev,« kot je izrecno navedeno v uvodni izjavi 55.
Z rešitvijo tega navideznega protislovja izgine tudi pomirjujoč učinek neprogramabilnosti digitalnega evra. Programabilni denar, kar digitalni evro ne bi smel biti, je zelo ozko opredeljen:
„(Programabilni denar) so enote, ki jih je zaradi svojih inherentnih pogojev mogoče uporabiti le za nakup določenega blaga in storitev ali pa imajo datum poteka veljavnosti, po katerem jih ni več mogoče uporabljati. Pogojna plačila so plačila, ki jih programska oprema samodejno sproži, ko so izpolnjeni predhodno dogovorjeni pogoji.“
Razlika je v tem , da je programiranje programabilnega denarja neodvisno od lastnika denarja. Ne glede na to, kdo je lastnik, si z njim ne morejo na primer kupiti alkohola ali pa vsak dan izgubijo pol tisočinke svoje vrednosti. To je nekoliko tolažilno glede na zaskrbljenost, ki je bila precej prisotna pred nekaj leti: da bi ECB lahko uporabila digitalni evro za uvedbo negativnih obrestnih mer prek tako imenovane valute ležarine.
To je precej nesmiselno . Dokler obstaja gotovina in jo je mogoče uporabljati, nihče ne bo hotel, da ta valuta ostane na voljo. In ko bo gotovina uspešno ukinjena, lahko ECB, če želi, odkrito uvede negativne obrestne mere.
Drugi pomisleki, povezani s programirljivostjo, se ne nanašajo na programabilni denar, temveč na programabilna plačila – torej na plačila, ki so povezana z lastnikom denarja. Ti pomisleki vključujejo na primer sistem socialnih kreditov, v katerem se zaželeno vedenje samodejno finančno nagradi, neželeno pa kaznuje. Ali sistem, v katerem se ogljični odtis državljana izračuna na podlagi njegovih plačil in primerja z dodeljeno količino ogljika. Če povzročijo preveč CO2, ne morejo več kupiti določenih stvari ali pa vse, kar povzroča CO2, postane zanje dražje. Ali pa bi lahko hudo debelim ljudem prepovedali nakup sladkih pijač in hrane. V Teksasu so to storili s tradicionalnim administrativnim pristopom, zlasti za prejemnike bonov za hrano. Norveški statistični urad je želel združiti podatke o plačilnih karticah državljanov o nakupih hrane s sistemom prodajnih mest, da bi izvedel več o prehranjnih navadah državljanov. Organ za varstvo podatkov je to ustavil. Kot lahko vidite, imajo vlade povsod osebni interes, da vedo vse o svojih državljanih in nadzorujejo njihovo vedenje.
Programabilnost, ki jo zahtevajo takšni paternalistično-avtoritarni programi, si izrecno želijo tisti, ki so odgovorni za digitalni evro, in ECB jo bo podprla.
Trik je iznajdljiv. Izbrana je absurdno ozka definicija pojma »programabilen«, nato pa je programabilnost izrecno izključena. Če ljudje upravičeno opozarjajo na programabilen digitalni evro, jim je mogoče ugovarjati z argumentom, da ta izrecno ne sme biti programabilen. Javnost, ki se ne zaveda podrobnosti, nato opozorilo dojema kot nevedne povzročalce težav in ga ignorira. Rešitev za kritike bi bila verjetno, da se izognejo uporabi kratice »programabilen evro« in namesto tega opozorijo, da bi digitalni evro omogočil avtomatiziran nadzor nad tem, kako porabljamo svoj denar.
Uredba tudi določa : »Pogojna plačila ne smejo imeti namena ali učinka delovanja kot programabilni denar.« To se sliši pomirjujoče, vendar ne ponuja nobene zaščite. Navsezadnje, zakaj bi kdo želel vzpostaviti sistem s programiranjem, neodvisnim od trenutnega lastnika denarne enote, če lastnika natančno pozna in ima o njem obsežno znanje? Zanimivi in nevarni primeri uporabe so tisti, v katerih se programiranje nanaša na lastnika denarja, ne na denar sam.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(0%)
