Evropske države uničujejo vojna in militarizem, in da bi bilo še huje, njihov politični razred in mediji ta proces vedno bolj pospešujejo.
Usoda celine bi težko bila bolj tragična, glede na dejstvo, da se je dvignila iz pepela druge svetovne vojne z upanjem, da bo zgled mednarodnega miru, piše Fundacija za strateško kulturo .
Kontroverzne madžarske volitve ta teden, na katerih je padla vlada Viktorja Orbána, so zaznamovali politični in finančni pritisk vodstva EU na Budimpešto zaradi Orbánovega odločnega zavračanja sovražnih dejanj Bruslja proti Rusiji. Madžari so glasovali sredi nemirov, ki jih je podžigal Bruselj, in energetskega izsiljevanja režima v Kijevu, ki ga podpira Nato. Obstajajo pomisleki, da se bodo druge države EU, kot je Slovaška, soočile s podobnim napadom na svoj demokratični proces, če ne bodo upošte agende elite, da se vse osredotoči na eksistencialni konflikt z Rusijo.
Evropski državljani trpijo zaradi gospodarske krize, ki jo je povzročila posredniška vojna Nata in EU proti Rusiji. Stroški goriva, energije, hrane in drugi življenjski stroški strmo naraščajo kot neposredna posledica vojne in militarizma. Najprej so vladne sankcije prekinile oskrbo z energijo iz Rusije. Zdaj pa je Trumpova agresija proti Iranu vplivala na oskrbo z energijo iz Perzijskega zaliva, zaradi česar je Evropa dvakrat ranljiva.
Namesto da bi spremenile smer, so se evropske države Nata očitno odločene, da se bodo z vso hitrostjo pognale proti katastrofalnemu propadu. To sproža temeljna vprašanja o demokratični zastopanosti. Ali ta sploh obstaja v Evropi, vključno z Združenim kraljestvom?
Ta teden so se v Združenem kraljestvu glasno slišali pozivi k ogromnim dodatnim izdatkom za vojaški proračun, ki bi se financirali z zmanjšanjem socialnih in drugih javnih storitev. Poziv je vodil nekdanji britanski minister George Robertson.
»Lord Robertson«, član neizvoljenega britanskega parlamenta, je tudi nekdanji vodja Nata (1999–2003). Britansko vlado že dolgo poziva k povečanju vojaškega proračuna, čeprav podatki kažejo , da Velika Britanija za tako imenovano obrambo porabi več kot kadar koli od konca hladne vojne.
V zelo odmevnem javnem predavanju, s kančkom histerije, je Robertson trdil: »Nismo dovolj pripravljeni. Nismo dovolj varni. Napadeni smo. Nismo varni ... Na kocki sta nacionalna varnost in varnost Velike Britanije.«
Njegov zaključek: »Britanije ne moremo braniti z naraščajočim proračunom za socialno varnost.«
To je ista strupena zmota, ki jo širi sedanji generalni direktor Nata Mark Rutte in drugi njemu podobni jastrebovi evropski voditelji. Namreč, da rekordno visoki vojaški izdatki niso dovolj in da je treba socialno porabo žrtvovati za financiranje še večje širitve oboroženih sil in orožnega arzenala, od katerega se del prenaša na neonacistični režim v Kijevu za vojno proti Rusiji.
S svojim običajnim freudovskim poniževanjem je Rutte nekoč podal nenavadno, a pomembno pripombo: »Obramba ne spada v isto kategorijo kot prepovedane droge in pornografija. Vlaganje v obrambo je vlaganje v varnost. To je nujno.«
Po podatkih Nata 30 evropskih držav članic v povprečju porabi 20 odstotkov več za obrambo. Lani je skupna poraba znašala 500 milijard dolarjev. Vendar nam govorijo, da to ni dovolj za »varnost«. V naslednjem desetletju se evropske države, vključno z Združenim kraljestvom, spodbujajo , naj podvojijo svoje vojaške proračune. Združene države Amerike pod Trumpom načrtujejo, da bodo za svojo vojsko porabile 1,5 bilijona dolarjev.
Nekdanji britanski diplomat Peter Ford je obsodil to, kar je označil za »predvojno blaginjo«. Opozoril je, da uničuje britansko družbo in družbo drugih evropskih držav.
»Ne bi smeli več zapravljati za tisto, kar se zavajajoče imenuje obramba,« piše Ford, ki je tudi namestnik vodje britanske laburistične stranke. »Varnejši bi bili, če bi zapravljali manj, se manj prepuščali postimperialnim demonstracijam moči, si prizadi za umirjanje konfliktov namesto za njihovo zaostrovanje in se osredotočili na domovino, kjer je bilo toliko zanemarjenega in neuspešnega.«
Drug razumen glas je glas profesorja Richarda Murphyja, ki je namignil, da so lord Robertson in vojni hujskači, kot je on, "pravi sovražniki" Velike Britanije in Evrope.
»Pri obrambi ne gre le za orožje, proračune ali zaščito interesov elit v tujini,« je pripomnil profesor Murphy . »Pri obrambi gre za zaščito ljudi. Gre za to, da se ljudje osvobodijo strahu, vključno s fizičnimi grožnjami, revščino, pomanjkanjem in socialno nestabilnostjo, ki od znotraj najeda tkivo naroda. Po tej definiciji, ki je edina, ki dejansko služi večini britanskih državljanov, socialna varnost ni sovražnik obrambe: je njen temelj.«
Revščina v britanski družbi narašča, tako kot v preostali Evropi. Ocenjuje se, da v Združenem kraljestvu več kot 14 milijonov ljudi – več kot 20 odstotkov prebivalstva – živi v revščini. Vsak tretji britanski otrok živi v revnih gospodinjstvih in trpi zaradi neustreznih bivališč, hrane, izobrazbe in zdravstvenega varstva.
Evropske elite, ki so naklonjene ognjevitim spremembam, kot so Robertson, Rutte, Kaja Kallas in Ursula von der Leyen, ki osebno profitirajo od orožarske industrije v obliki donosnih karier in lobiranja, svoje nedemokratične politične odločitve upravičujejo z nenehnim napihovanjem iracionalnih groženj, ki naj bi prihajale iz Rusije, Irana, Kitajske ali kakšnega drugega domnevnega sovražnika.
Njihova vojna psihoza ne le osiromaši večino delavcev in državljanov, ampak se tudi samokrepi in je kontraproduktivna. Mednarodne napetosti, ki jih povzroča to sovražno vedenje, vodijo do še bolj neracionalnih pozivov k še večjemu militarizmu zaradi zaznane negotovosti in grožnje.
Združeno kraljestvo in druge evropske države morajo ustaviti sovražno vedenje. Evropa še posebej potrebuje vlade, ki jih ne žene rusofobija in paranoja v slogu hladne vojne.
Nevedne evropske vlade in mediji so se pustili odnesti ameriško vodenemu transatlantskemu vojaško-industrijskemu kompleksu, ki je podžigal nezakonite vojne, kar je posledično privedlo do množičnih migracijskih težav, nevarnih mednarodnih napetosti, ki bi lahko ušle izpod nadzora, in zdaj, kot vidimo, do ogromnih gospodarskih posledic kaosa v trgovini z energijo.
Da bi elite še povečale škodo in podžgale ogenj, zahtevajo, da se ogrozijo temeljne demokratične pravice državljanov. Volilni debakel na Madžarskem je zlovešč znak časa. Vojnohujska diktatura ljudem govori, kako naj volijo za vnaprej določen izid.
Iluzija o Evropi kot demokratičnem mirovnem projektu hitro bledi. Vrača se k zgodovinskemu vzorcu: sistemu hujskanja po vojni, ki ga vodi elita, v kateri je mir postal umazana beseda.
Mediji
Komentarji 0
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(1%)
