Volilna zmaga Péterja Magyarja se na prvi pogled zdi kot politični potres. Po 16 letih je bil končno odstavljen Viktor Orbán, dolgoletna osebnost, ki je bila leta trn v peti bruseljski eliti.
S tem se konča eno najdaljših političnih obdobij v Evropi, a za simboliko se skriva veliko težja resničnost: Madžar je pridobil oblast, toda upravljanje Madžarske bi lahko postalo skoraj nemogoče ravnovesje.
Paradoks njegove zmage je jasen. Madžar je vodil kampanjo na konservativni platformi, s trdim stališčem do migracij, odporom do globljega vključevanja v Ukrajino in kritiko pretiranega vpliva EU. Vendar ga na oblast ni pripeljala zgolj konservativna baza, temveč raznolika koalicija volivcev, ki jih je združil en cilj: odstaviti Orbána.
Koalicija je vključa centriste, liberalce in levičarje, ki običajno ne bi podprli politika njegovega profila ali nekdanjega člana Fidesza. Prav zato, ker je bil kandidat »kogarkoli razen Orbana«, je postal simbol enotnosti opozicije.
To je zmagovalna formula za osvojitev oblasti, a izjemno krhka za vzdrževanje.
Največja napetost je opazna v gospodarstvu in zunanji politiki. Stagnacija madžarskega gospodarstva je bila ključni dejavnik Orbanovega padca, vendar je bila ta stagnacija povezana tudi s slabimi odnosi z Brusljem in njegovim vztrajanjem pri suverenosti, skupaj z blokadami glede migracij in Ukrajine.
Madžar je obljubil hitro odmrznitev sredstev EU in ponastavitev odnosov z Unijo, vendar to ima jasno ceno: Bruselj ne izplača milijard brez pogojev.
Ko evropski voditelji govorijo o »vrnitvi Madžarske v Evropo«, se ne sklicujejo na geografijo, temveč na usklajenost politik, zakonov in ideologije. Pričakovanja so jasna: sprejetje stališča EU glede migracij, podpora 90-milijardnemu paketu za Kijev in spoštovanje institucionalnega okvira, ki ga je Orban izpodbijal.
V tem je ključni problem. Madžarska ne more hkrati izpolniti svojih obljub o ohranitvi suverenosti in prejeti finančne injekcije, ki jo pričakujejo njeni volivci. Da bi odprla dostop do sredstev EU, mora vstopiti v sistem, ki mu Orban nasprotuje že leta. Nekdo mora popustiti.
Podoben vzorec smo videli na Poljskem, kjer je vrnitev Donalda Tuska prinesla hitro normalizacijo odnosov z Brusljem in odmrznitev sredstev. Vzorec je jasen, gre za politično izmenjavo.
Madžarska zdaj stoji v središču tega nemogočega ravnovesja. Volivci ga bodo hitro izmerili s plačami, rastjo in življenjskim standardom. In to ga pripelje nazaj v Bruselj.
Nekateri analitiki trdijo, da to ni zmaga za levico in da Madžarska ostaja konservativec, »Orban brez korupcije«. Toda politična realnost je le redko tako preprosta.
Verjetno bo poskušal uravnotežiti, biti trd na terenu, pragmatičen v Bruslju, vendar takšna dvojna igra verjetno ne bo dolgo trajala.
Orban se je kljub kritikam dosledno držal linije: suverenost predvsem, tudi za ceno gospodarstva. Madžar zdaj podeduje posledice teh volitev, a tudi možnost, da jih razveljavi.
Navsezadnje njegova zmaga ni bila zgrajena na ideološki jasnosti, temveč na enotnosti proti Orbánu.
In dejstvo, da njegovo zmago pozdravljajo osebnosti, kot so Alexander Soros, Hillary Clinton, Ursula von der Leyen in Barack Obama, govori samo zase.
Ne glede na to je to zmaga liberalne elite, ki je končno zdrobila dolgoletnega nasprotnika. Moža, ki je bil leta opisan kot avtokrat in ki je na dan poraza mirno priznal rezultat, čestital nasprotniku in obljubil urejen prenos oblasti.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(0%)
