Nedavni dogodki na Bližnjem vzhodu kažejo, kako hitro lahko geopolitični konflikti povzročijo gospodarske pretrese. Z dejansko blokado Hormuške ožine in iranskimi grožnjami gospodarskim ciljem niso pod pritiskom le energetski trgi. Dobavne verige, stroški prevoza in celo cene hrane bi se lahko dolgoročno zvišale po vsem svetu. Za številne države to pomeni začetek obdobja povečane negotovosti – tako ekonomske kot politične.
Zgodovinsko gledano so imele takšne krize pogosto daljnosežne posledice. Ko energije primanjkuje, se vlade odzovejo z intervencijami: omejitvami cen, racioniranjem, državnimi distribucijskimi sistemi ali ukrepi za nadzor porabe. Hkrati se spreminja način, kako države organizirajo in skrbijo za svoje prebivalstvo. Digitalni upravni sistemi, elektronske identitete in vladne platforme za storitve ali programe pomoči se širijo po vsem svetu. Številne vlade trenutno veliko vlagajo prav v takšne strukture.
V tem kontekstu se ponovno postavlja vprašanje, ki se je pred nekaj leti pojavljalo predvsem v razpravah o ekonomski politiki: Ali trenutno doživljamo postopno preobrazbo globalnega sistema – kar nekateri imenujejo »velika ponastavitev«? Izraz je bil prvotno skovan v okviru Svetovnega gospodarskega foruma in opisuje idejo o preusmeritvi gospodarstva in družbe po večjih krizah. [Članek izbrisan s spletne strani WEF. Arhivirano tukaj.] Za zagovornike gre za bolj trajnostno gospodarstvo, digitalno modernizacijo in nove oblike globalnega sodelovanja. Kritiki pa to vidijo kot poskus nadaljnje centralizacije politične in gospodarske moči.
Trenutne razmere vsaj zagotavljajo ozadje za takšne razprave. Pomanjkanje energije bi lahko države prisililo k strožjemu urejanju porabe. Naraščajoče cene in motene dobavne verige bi lahko privedle do novih oblik državne podpore. Digitalni sistemi pa tehnično olajšajo organizacijo pomoči, subvencij ali v skrajnih primerih celo racioniranih dobrin. Kar so bile nekoč papirnate kartice ali uradi lokalnih oblasti, je zdaj mogoče obravnavati prek aplikacij, digitalnih identitet ali centralnih platform.
Delovne strukture se že spreminjajo. V več državah se v času krize vse pogosteje razpravlja o uporabi dela na daljavo ali fleksibilnih delovnih ureditev za zmanjšanje potovalnih razdalj in varčevanje z energijo. Kar se je med pandemijo začelo kot začasen ukrep, bi lahko v nekaterih sektorjih postalo trajno.
Ostaja odprto vprašanje, ali so vsi ti dogodki dejansko del celovitega prestrukturiranja svetovnega gospodarstva ali le vzporedni odzivi na krize. Gotovo pa je, da so veliki geopolitični konflikti in gospodarski pretresi skozi zgodovino vedno znova sprožili globoke spremembe. Obnova Evrope po drugi svetovni vojni, naftne krize v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in finančna kriza leta 2008 so privedle do novih političnih in gospodarskih struktur.
Danes torej vprašanje ni toliko, ali se sistem spreminja – spreminja se – ampak v katero smer. Ali se krize uporabljajo za izgradnjo bolj odpornih in trajnostnih struktur? Ali pa vodijo k večji centralizaciji in večjemu državnemu nadzoru nad gospodarstvom in družbo?
Ker se konflikt na Bližnjem vzhodu stopnjuje in se svetovni trgi odzivajo živčno, se bo ta razprava verjetno še okrepila. Ko so energija, dobavne verige in cene hrane pod hkratnim pritiskom, se začne faza, v kateri se gospodarski in politični sistemi pogosto prestrukturirajo. Nekateri to vidijo zgolj kot prilagajanje novim realnostim. Drugi že govorijo o počasni ponovni vzpostavitvi svetovnega reda.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Slike:
(0%)
