Postalo je priljubljeno reči, da živimo kot sužnji sistema. Da so korporacije, banke in države zgradile strukturo, ki nas drži prizemljene. Da smo žrtve sil, večjih od nas samih.
In da, sistemi obstajajo. Moč obstaja. Strukture obstajajo. Toda neprijetno vprašanje je: če bi sistem jutri izginil, ali bi bili svobodni? Ali pa bi s seboj v naslednjo strukturo vzeli svoje okove?
Ker nas resnica le redko vežejo zakoni ali oblasti. Gre za našo lastnino, naše strahove in našo nezmožnost, da bi mislili sami.
Ljudje so vezani na lastnino, vloge in prepričanja, ki sestavljajo njihovo identiteto. Konformizem in družbeni algoritmi pomagajo ohranjati to stanje. Svoboda ne pomeni sposobnosti nakupa ali govorjenja, temveč sposobnost, da stvari spustimo iz rok in sami izpodbijamo običaje. Večina ljudi je vklenjenih.
Živimo v času, ko se identiteta meri s tem, kar imamo v lasti: hiše, avtomobili, naročnine, pripomočki, naložbe. Vse je treba optimizirati, izboljšati, zavarovati. Toda vsaka stvar, ki jo dodamo svojemu življenju, zahteva nekaj v zameno. Čas. Denar. Pozornost. Energija. Posojila in obroki nas ne vežejo le finančno – naredijo nas psihološko odvisne od stabilnosti. Moramo nenehno delati. Nenehno dosegati rezultate. Nenehno teči. In da bi nadalji s tekom, kupimo nekaj novega. Nagrado. Dokaz, da se splača.
Pravimo, da naše stvari pripadajo nam. A prav naše stvari določajo, koliko svobode si lahko privoščimo.
Smo mojstri seštevanja. Novi odnosi. Novi projekti. Nove vloge. Prijatelj. Partner. Starš. Sodelavec. Nadarjen. Načitan. Kritičen. Z vsako vlogo pridejo mnenja. Dojemanja o tem, kakšen je svet in kakšen bi moral biti, in dlje ko jih nosimo, bolj postajajo del naše identitete. Na koncu to ni več mnenje. To sem »jaz«. Zato se branimo, ko nas sprašujejo. Zato zavračamo informacije, ki nam ne ustrezajo. Ne zato, ker so napačne, ampak zato, ker ogrožajo podobo, ki smo si jo zgradili o sebi. Ne bojimo se sprememb. Bojimo se praznine, ki nastane, ko se jih odpovemo.
Kdo sem brez svojih mnenj?
Kdo sem brez svoje vloge?
Kdo sem brez tega, kar imam?
V volilnem letu se to stopnjuje. Nenadoma je prihodnost odvisna od tega, katera stranka dobi največ glasov. Ljudje navijajo, kot da bi bili športna ekipa. Branimo »svoje« politike in napadamo druge. To je človeška narava. Smo čredne živali. Nekoč je bila pripadnost vprašanje življenja in smrti. Danes pa nam plenilci ne grozijo več. To je tišina. Stati sami s svojimi mislimi. Izreči nekaj, česar tvoj tabor ne bo cenil. Priznati, da si se motil.
Algoritmi – digitalni in družbeni – nas hranijo s tem, s čimer se že strinjamo. Naši viri nas potrjujejo. Naše skupine nas odražajo. In počasi, a vztrajno, nehamo izzivati sebe. Izgleda kot angažiranost. Ampak to je konformizem.
Ljudje nimajo več mnenj. Naročnine imajo na mnenja.
Svoboda ni sposobnost, da kupiš, kar hočeš. Ni sposobnost, da poveš, kar hočeš, znotraj meja družbeno sprejemljivega. Nič ne pomeni biti na pravi strani v prepiru. Svoboda je sposobnost, da se zadržiš. Sposobnost, da pustiš stvari pri miru. Sposobnost, da stojiš sam s svojo idejo – ne da bi potreboval aplavz. Šele ko lahko nekaj izgubiš, ne da bi izgubil sebe, se začneš približevati svobodi.
Nismo zatirani.
Smo zvezani.
In večina od nas se drži lastnih verig.
Mediji
Komentarji 0
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(0%)
