Pomanjkanje komunikacije ni le tišina med besedami – je razpoka, skozi katero se izmuzne najpomembnejša stvar. Bistvo, pozornost, skrb. Otroci odraščajo ob starših, ki gledajo v svoje telefone, odrasli delujejo drug ob drugem kot mehanizmi – učinkoviti, a odtujeni. Zdi se nam, da se pogovarjamo, delimo, komuniciramo. Pravzaprav najpogosteje sinhroniziramo svoje obveznosti.
V tej predstavi vsakdanjega življenja, kjer ima vsak svojo vlogo, je bistveni stik redkost. Ta tišina, odsotnost, je morda največji luksuz, ki si ga ne moremo več privoščiti – in hkrati največja nevarnost, ki je ne opazimo. In ne, to se ne dogaja nekje drugje – v nekaterih družinah, drugih življenjih, tragedijah drugih ljudi. Odsotnost ne izbira. Usede se tam, kjer pozornost izgine, kjer ljubezen postane rutina, kjer prisotnost nadomesti prisotnost.
Streljanje v Gradcu je klofuta realnosti, kruta resnica, ki je izbruhnila iz tišine. Ker če bi obstajala komunikacija – ne kot formalnost, ampak iskrena, predana, pozorna – bi morda opazili, kaj se skriva pod površjem. Vendar se odločimo – da ne bomo videli. Obremenjeni z delom, ambicijami, utrujenostjo izberemo lažjo različico resničnosti – tisto, kjer se nam stvari ne dogajajo.
V takšnem okolju raste druga plat našega vsakdanjega življenja – dvoličnost. Radi govorimo o vrednotah, a nas le redko zanima odgovornost, ki jo nosijo. Kajti ko se zgodi tragedija, ima vsak nenadoma mnenje. Vsi vedo, kdo je kriv, vsak ima rešitev. In nihče se noče postaviti pred ogledalo. In se vprašati: kje sem bil? Ko je nekdo trpel, ko so z njim grdo ravnali, ko se je nekdo utapljal, ko je nekdo kričal – tiho.
V svetu, ki obožuje citate, velike besede, je enostavno izgubiti pomen. »Ljubezen«, »resnica«, »pravičnost«, »svoboda« – izgovarjajo se, kot da bi jih imeli. Vendar niso tam, da bi jih nosili kot značke. Zahtevne so, težke in zahtevajo delo, trud in prisotnost.
Ko v digitalnem svetu lovimo uspeh, denar, status, pozornost ... nas vrtinec, ki nas vsak dan posrka vase, potiska vedno dlje od sebe, še dlje od drugih. In tako izginjamo, centimeter za centimetrom. Prepričani, da smo še vedno tukaj, a smo že dolgo odsotni.
Ta praznina, ki se usede med ljudi, je tiha in nevidna – dokler ne postane katastrofalna. In potem pride resnica, ki ne pripada nikomur. Je spremenljiva, zahtevna in nikoli dokončna.
Izguba pomena ni le jezikovni problem – je simptom globlje družbene utrujenosti. Utrujenosti od obveznosti, ki prihajajo s pravo povezanostjo, od truda, da bi bili iskreni, prisotni, odgovorni. Lažje je ponavljati znane fraze, kot pa resnično stati za njimi.
In ni krivda jezika. Naša krivda je – ker molčimo, ko bi morali govoriti, ker govorimo, ko bi bilo bolje molčati, ker ne pazimo, kako dajemo težo besedam, ki jih ne nosimo več s seboj. Morda je čas, da jih vzamemo nazaj. Ne vse naenkrat. Dovolj je začeti z enim – in ga živeti tako, da spet nekaj pomeni.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(0%)
