Volitve v Italiji so se končale in na sceno so prišli zmagovalci, katerih retorika je bila bližje povprečnemu Italijanu, ki je vse bolj reven in se boji priseljencev, cepiv, pomanjkanja goriva ...
Ta koalicija, predvsem pa Giorgio Meloni, že leta jasno sporoča javnosti, da je evro eden ključnih vzrokov za slabitev italijanskega gospodarstva in njegove konkurenčnosti ter pospešeno rast javnega dolga, ki je dosegel zgodovinski rekord okoli 160 % BDP. Vedo in izkusili so, da so bili Italijani leta 2001, ko je bil uveden evro, skoraj na nivoju življenjskega standarda Francozov in Nemcev, zdaj pa so za približno 25 % revnejši od slednjih.
Italijansko gospodarstvo je imelo pred uvedbo evra stalno višjo inflacijo kot druga, a je raslo, se razvijalo in rešo svoje težave. Imeli so svojo liro in so živeli z njo in je "plesala" in izgledala tako kot oni. Ključno je bilo, da so ga upravljali v interesu svojega gospodarstva z dvema najpomembnejšima instrumentoma ekonomske politike: deviznim tečajem in obrestno mero. Zdaj ni več v njihovih rokah in kljub trdemu delu in iznajdljivosti ne morejo ohraniti želene konkurenčnosti. Ostalo jim je edino orodje, to je zniževanje plač ali dlje časa na istem nivoju ali iskanje dela po svetu.
Italijani imajo že leta prehodno varianto opuščanja evra, znano kot "miniboats", to so kratkoročne menice ali zakladne menice, ki jih do ponovne uvedbe lire izda ministrstvo za finance. Evro bi že zapustili, če ne bi bil prejšnji predsednik vlade njihov rojak Mario Draghi, nekdanji guverner Evropske centralne banke, ki je pod krinko reševanja EU, pravzaprav pa velikih evropskih propadajočih bank, izdal t. veliko evrov brez kritja na ameriškem nepremičninskem trgu, kot jih zgodovina Evrope ne pomni. Italijane je kratkoročno pomiril z velikimi posojili po 0% ali z odkupom dolgov italijanske države, saj je Italijo lahko obdržal v EU in evro območju le, če bi bila blizu frankfurtske tiskarne.
Videli smo, kako je nekaj dni pred volitvami predsednica Evropske komisije von der Leyen zelo jasno zagrozila novi zmagovalni koaliciji. Vedela je, da bodo zmagali, vendar ji njihov program in ideologija nista ustrezala, zagrozila je, čeprav diplomatsko, tako kot Madžarom in Poljakom, da če ne bodo poslušali, ne bodo prejeli denarja. To je prava podoba bruseljske demokracije in koncepta enotnosti znotraj EU.
Evropska centralna banka je pred dvema dnevoma zvišala obrestne mere in bo kmalu znova. To pomeni, da bo breme odplačevanja dolga za prezadolženo Italijo postalo neznosno. Če hočejo pomoč in posojila iz EU, bodo morali poslušati itd. Tokrat tudi po nekaj mesecih ne bo šlo, ker se ne naredi takoj, bo šla nova vlada in parlamentarna večina v smeri oz. Italexit. Edini način, da jih rešimo, je, da jim pripeljemo Plenkovića in Vujčića ter jim razložimo vse prednosti in koristi evra. Mala šala.
Ni čudno, da je na svetu toliko valut. Zakaj? Vsaka valuta je podoba in priložnost določenega ljudstva. Italija to doživlja že 21 let s 25-odstotnim padcem standarda in vsemi ostalimi omenjenimi težavami. Bruselj je Grčijo ukrotil z izsiljevanjem brez primere, spet z denarjem. Kajti denar v EU ni očitno sredstvo razvoja, ampak predvsem izsiljevanje in trasiranje poti, ki ustreza le velikemu kapitalu, ki je plemenito idejo o združeni Evropi preprosto ukradel in jo podredil svojim interesom. Ti interesi niso interesi ljudi v EU.
To so glavni razlogi, zakaj bodo bruseljski podložni mediji to italijansko vlado udarili s palicami in kamni, saj v resuverenizaciji Italije vidijo največjo nevarnost zase in za globalistično agendo. Nekaj je jasno; odporniško gibanje znotraj EU zdaj poleg Madžarske, Poljske, Češke in dela Romunije zdaj pridobi še Italijo. Prihodnost EU vidijo drugače, sicer bodo odšli.
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Slike:
(1%)
