Se tudi vam zdi, da se je v našo družbo zažrla blaznost?

Cepilci – proticepilci, vsiljena delitev družbe na dva izključujoča se dela. Razdeljenost vnaša v družbo napetost, ki je slaba popotnica za reševanje problemov in ni v interesu družbe.

Iz izkušenj, povezanih z obveznimi cepljenji proti otroškim nalezljivim boleznim, vemo, da proticepilce sestavljajo tri skupine ljudi: osebe, ki cepljenja zavračajo iz verskih razlogov, osebe, ki visoko cenijo osebno svobodo (niso striktni proticepilci), in osebe, ki iščejo osebno korist – otrok ne cepijo, ko je precepljenost populacije visoka in je v družbi dosežena kolektivna imunost. Pri cepljenju proti covidu-19 ne moremo govoriti o klasičnih proticepilcih, saj gre za nova cepiva, s še ne natančno poznanim mehanizmom delovanja in ne povsem poznanimi neželenimi učinki. Zato je bolj preudarno, da govorimo o osebah, za katere je cepljenje sprejemljivo oziroma ni sprejemljivo. Pravico imamo razmišljati drugače in biti kljub temu enakovredni član družbe.

Cepljenju proti covidu-19 je prostovoljno. Vsakršna prisila oziroma pogojevanje normalnega življenja s cepljenjem je zato neprimerno in nedopustno. Bioetika Opel in Diekema poudarjata, da je tudi v primeru obveznih cepljenj smotrno dopuščati izjeme. Še posebno v obdobju razgretega in polarizirajočega družbenega ozračja. Dopuščanje izjem odpravlja občutek prisile, pomirja nasprotnike cepljenja, povečuje zaupanje in sodelovanje prebivalstva pri cepljenju.

Če želimo zvišati stopnjo precepljenosti prebivalstva, moramo tudi razumeti vzroke za nasprotovanje cepljenju – nasloviti moramo pomisleke glede varnosti cepiv, skrbeti za transparentnost procesov izdelave cepiv in izboljšati sporazumevanje s prebivalci. Strategija cepljenja naj bo pravična. Proces pridobitve potrdila za izjemo pri cepljenju naj ne bo preprostejši od procesa cepljenja. Stroški za program cepljenja in odškodnin v primeru poškodb zaradi cepiv (nobeno cepivo ni stoodstotno varno) naj bodo porazdeljeni med vse prebivalce, tudi tiste, ki se ne bodo cepili.

V domu starejših v Sloveniji s 94-odstotno stopnjo precepljenosti med stanovalci se je z novim koronavirusom okužilo 45 od skupno 159 stanovalcev. Večina okuženih je bila cepljenih. Nekateri nismo presenečeni. Iz izkušenj in raziskav vemo, da so cepljenja v zadnjem življenjskem obdobju manj učinkovita.

Osebe v zadnjem življenjskem obdobju imajo iztrošen imunski sistem. S cepivi ga ne moremo več popolnoma aktivirati. Kot ne moremo z injekcijami rastnega hormona pomagati štiridesetletnici, da bi zrasla. Izbruhi okužb in posledične smrti se bodo v domovih starejših, kljub cepljenju, še pojavljali. Umiranje starostnikov je pričakovano. Starostniki so ranljivi, ker je kakovost njihovega življenja odvisna od tega, kako se bomo odrasli z našim znanjem, vrednotami in sočutjem zanje odločali.

Cepljenje otrok in mladostnikov proti covidu-19? Tvegano in z veliko verjetnostjo nesmiselno početje. Covid-19 je zanje, s stališča umrljivosti in trajnih zdravstvenih posledic, statistično nepomembna bolezen. Že ena smrt ali trajna zdravstvena težava (na primer možganska kap) zaradi cepljenja bo morda pomenila, da bomo otrokom s cepljenjem povzročili več škode kot koristi. Otroci so ranljivi, ker je kakovost njihovega življenja odvisna od tega, kako se bomo odrasli z našim znanjem, vrednotami in sočutjem zanje odločali.

Nedavno objavljena švedska raziskava je pokazala, da cepiva proti covidu-19 ponujajo le kratkotrajno zaščito. Zaščita proti covidu-19 se po petih mesecih zniža na okoli 50 odstotkov, po sedmih mesecih pa izzveni. Koliko od milijona cepljenih Slovencev je še zaščitenih pred covidom-19? Tudi varovanje pred težjim potekom bolezni (hospitalizacija, smrt) s časom upada, nekaj zaščite proti težjemu poteku bolezni pa vendarle ostane tudi do sedmega meseca (ne velja za krhke starostnike in starostnike s številnimi boleznimi). Švedska študija dokazuje, da PCT-pogojevanje in cepilni potni list nista zadostno učinkovita epidemiološka ukrepa. Nasprotno pa izkušnje in raziskave kažejo, da prebolevnost pušča daljšo, morda trajno imunost.

Prebolevniki bi bili lahko zato edina skupina, ki bi brez ovir vstopala v javno življenje. Vendar omenjeni način razmišljanja ni moralen. Prebolevniki niso sami ustvarili infrastrukture javnega življenja (šol, zdravstvenih ustanov, gledališč…), zato si je ne smejo lastiti. Tudi cepljeni je niso samostojno ustvarili. Infrastrukturo javnega življenja smo ustvarili skupaj, zato mora ostati na razpolago vsem.

Vladni projekt za spodbujanje precepljenosti, ki predvideva finančno nagrajevanje timov družinske medicine za uspešno prepričevanje pacientov za cepljenje, je strokovno in moralno nesprejemljiv. Kot vsi medicinski ukrepi ima tudi cepljenje indikacije in kontraindikacije, prinaša koristi in tveganja.

Finančno nagrajevanje zdravstvenih delavcev bi lahko imelo nedopusten vpliv na odločitve o cepljenju. Vladni projekt je ponižujoč do medicine. Profesijo spreminja v storitveno dejavnost, kjer največ šteje prodaja izdelka ali storitve: »Želite pohodne čevlje? Lahko vam ponudimo gojzarje ali salonarje.

Vse imamo.«

Za konec vabim k razmisleku: je cilj naše epidemijske strategije cepljenje ali zdravje celotnega prebivalstva?

Odprimo oči.

Dr. Matjaž Figelj , Dnevnik