Pri testiranju asimptomatskih oseb gre za grob poseg v telo in ta ukrep ni sorazmeren z učinkom testa.

Vir: Odvetnica Brigita Petek, TV AS dne 30.7. 2021

Neprimernost PCR testov in hitrih testov za merjenje incidence okužbe

Glede testa PCR je sodišče zapisalo: »Že izvedenec prof. dr. med. Kappstein v svojem poročilu poudarja, da je z uporabljenim testom PCR mogoče zaznati le genski material, ne pa tudi, ali RNA prihaja iz virusov, ki so sposobni okužbe in se zato lahko razmnožujejo ( so sposobni razmnoževanja).

Sodna izvedenka prof. dr. Kämmerer v svojem strokovnem molekularno biološkem izvedenskem mnenju potrjuje, da test PCR - tudi če je bil pravilno izveden - ne more dati nobene izjave o tem, ali je oseba okužena z aktivnim patogenom ali ne. Saj test ne more razlikovati med "mrtvo" snovjo *, npr. popolnoma neškodljivim fragmentom genoma, ki je ostal v boju z lastnim imunskim sistemom telesa proti prehladu ali gripi (takšne fragmente genoma lahko najdemo še mnogo mesecev po tem, ko je imunski sistem »rešil« problem), in »živo snovjo«, torej "aktivnim" virusom zmožnim razmnoževanja.

Tudi če je pri izvajanju PCR vse narejeno "pravilno", vključno z vsemi pripravljalnimi koraki (načrtovanje in vzpostavitev PCR, odvzem vzorca, priprava in izvedba PCR) in je test pozitiven, tj. da je zaznano zaporedje genoma, ki obstaja v enem od korona virusov ali celo v konkretnem SARC-CoV-2 virusu, to v nobenem primeru še ne pomeni, da je oseba, ki je pozitivno testirana, okužena z replicirajočim se SARS-CoV-2 in je zato posledično nalezljiva za ljudi = nevarna.

Za določitev aktivne okužbe s SARS-CoV-2 je treba uporabiti dodatne, konkretne diagnostične metode, kot je izolacija virusov, ki se lahko razmnožujejo.

Ne glede na to, da v bistvu ni možno ugotoviti okužbe z virusom SARS-CoV-2 s PCR testom, so rezultati PCR testa glede na izjavo sodne izvedenke prof. dr. Kämmerer odvisni od številnih parametrov, ki po eni strani povzročajo precejšnje negotovosti, po drugi strani pa je z njimi mogoče ciljno manipulirati tako, da se doseže veliko ali nekaj (na videz) pozitivnih rezultatov.

Poleg tega je treba pri uporabi testa RT-q-PCR upoštevati obvestilo SZO za uporabnike IVD 2020/05 (št. 12 -pravni nasveti sodišča). Nato je treba, če se rezultat testa ne ujema s kliničnimi ugotovitvami preiskovane osebe, odvzeti nov vzorec in opraviti nadaljnji pregled ter opraviti diferencialno diagnostiko; šele potem lahko test štejemo kot pozitivnega v skladu s temi specifikacijami. https://www.who.int/news/item/20-01-2021-who-information- notice-for-ivd-users-2020-05.

Tudi antigenski hitri testi, ki se jih uporabljajo masovno testiranje, ne morejo zagotoviti nobenih informacij o nalezljivosti, saj je z njimi mogoče odkriti le beljakovinske sestavine, ki niso povezane s celim virusom, ki ima zmožnost razmnoževanja.

Da bi omogočili oceno nalezljivosti testiranih oseb, bi bilo treba vsak opravljen pozitivni test (podobno kot pri RT-qPCR) primerjati s kulturo virusov iz testnega vzorca, kar je zaradi izjemno spremenljivih in ​​nepreverljivih preskusnih pogojev nemogoče.

Pravica do informacijske samoodločbe kot del splošne osebnostne pravice v 1. odstavku 2. člena ustave je pravica posameznika, da sam določi o razkritju in uporabi njegovih osebnih podatkov. Ti osebni podatki vključujejo tudi rezultat testa. Takšen je tudi osebni zdravstveni "podatek" v smislu Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR), ki v bistvu nikogar ne briga.

Vir: Weimar sodba družinskega sodišča, 8.4. 2021