In na koncu so tukaj seveda še slovenski politiki, najbolj ZDRAV del slovenske populacije, ki se jih ne prime nobena bolezen in nimajo kontraindikacij na cepiva. Med njimi tudi nihče ne crkne. Baje imajo edino "alergijo" na prah. Je cvetni, sobni, industrijski ali kakšen drugi uganite sami.

Kar se tiče rojakov, ki so se cepili, je potrebno vedeti, da je odločitev za cepljenje bila njihova ustavna pravica, pa če je nam ostalim to prav ali ne. Oni so se odločili za cepivo, mi proti. Obojni smo izkoristili svojo ustavno pravico. In to je edino dejstvo in resnica.

Kdo od nas je bil v zmoti? Če vprašate cepljenega rojaka, ki še ne čuti posledic cepiva, vam bo rekel, da ne on.

Če pa vprašate nekoga, ki čuti posledice cepljenja, boste verjetno naleteli na molk, ki sam po sebi pove veliko.Teža zavedanja storjene napake je dovolj velika, da bi spravil skupaj še javno priznanje.

In na tem mestu bi vas prosil samo nekaj - NE UŽIVAJTE V NJIHOVI NESREČI IN NE IZDAJTE JIH, ČE SE VAM ZAUPAJO.

Ne linčajte in sramotite jih javno, nikjer ne omenite njihovih imen, če vam ne dovolijo ampak jim prisluhnite. Zavedajte se, da so to najbolj pomembni ljudje med vsemi nami.

To so nosilci prave resnice, ki s svojimi izpovedmi lahko spremenijo potek dogodkov in prispevajo svoj delež h koncu te zarote.

Brez njih ne moremo pred sodišče spraviti nobenega od prej naštetih hlapcev, ker jih lahko tožimo samo za kršenje človekovih pravic, šikaniranje in izgubo službe. To pa je v današnjem svetu premalo za zmago na sodišču.

Če ne bomo na sodišča pripeljali prič, ki so ubogale nasvete in ukaze NIJZ in vlade, ki bodo izpovedale, kam jih je to zaupanje pripeljalo in jim uničilo zdravje in življenja, tako dolgo bomo ostali necepljeni samo nergači in uporniki brez pravega razloga.

Ko človek umre, je konec ene zgodbe. Neizbežno ostaneta praznina in bolečina. Vendar tudi če ga nismo marali, ni prav, da se ob njegovi smrti naslajamo.

Vsak od nas si namreč s svojimi dobrimi ali slabimi dejanji klesa spomenik spomina nanj, ko bo odšel. Če je bil dober za ljudi, bo
živel tudi potem, ko bo umrl še zadnji človek, ki ga je poznal. Če je bil slab, ga že jutri nihče več ne bo pogrešal.

Zato se mi zdi nenehno omenjanje že cepljenih izgubljanje energije in na nek način tudi nedostojno. Nismo sodniki, da bi imeli pravico soditi in tudi nismo zmagovalci v programirani zaroti. Dobili smo le eno bitko. Do zmage v vojni je še daleč.

Vse kar bi nas v resnici moralo zanimati je, da bo rezultat naslednje cepilne hajke ali kršitve človekovih pravic enak ničli oz. popoln debakl vlade in izdajalcev.

Če se bomo končno povezali, če bomo pozabili na svoj osebni jaz, dokler ne naredimo reda v državi, potem nam bo uspelo.

Začnimo se že enkrat ukvarjati z nami. Z ostalimi bomo potem zlahka opravili.

GoMa