Obe sta centralizirani ter razpolagata z mrežo lokalnih oddelkov.

Za ohranjanje svoje enovitosti preko specializiranih združenj organizirata sinode in kongrese.

Obe imata svoj lastni pravni sistem, in obe si prizadevata za monopol nad svojimi storitvami.

In prav tako kakor pred obdobjem reformacije posameznik ni smel komunicirati neposredno z bogom, brez pooblaščenega posrednika, bi se danes posamezniki morali izogibati oblikam samozdravljenja, in bi morali slediti navodilom svojih medicinskih vodij.

Preko monopola nad zdravjem, boleznijo in človeškim telesom si medicina prizadeva z nadzor nad vsemi dimenzijami vsakdanjega življenja.
V imenu zdravja nova cerkev prepričuje, spreobrača, in če je potrebno, tudi prepoveduje in kaznuje.

Zdravniki so postali nova duhovščina, njihov unikaten in superioren položaj pa je obležen tudi z zunanjimi simboli (duhovniško kuto je zamenjala bela zdravnika halja).

Tako kot duhovniki tudi oni razpolagajo s specializirano družbeno močjo, ki izhaja iz njihovega monopolnega položaja.

So kot preroki, obkroženi s številnimi predanimi apostoli: medicinskimi sestrami, babicami, itd.

Delijo isti posvečeni poklic, se izobražujejo v novih semeniščih, njihovo znanje pa je laikom težko dostopno. In seveda, ne medicinske ezoterične modrosti in dogem, ne avtoritete nove duhovščine se ne sme postavljati pod vprašaj.

Zdravnik prav tako kot duhovnik združuje vloge sodnika in moralista, etika in politika ter postane zastopnik države.

Ta zveza med oblastjo in medicino se je začela v času francoske revolucije, danes pa zdravniki poročajo o rojstvih in smrtih, nadzirajo odklone in legitimizirajo družbeno kontrolo državljanov.

Naslednji način, s katerim nova cerkev medicina vpliva na družbo, je preko svoje simbolne moči, saj je zdravje postalo s strani države podprta idelogija.

Ker medicina uporabvlja psevdo nevtralni “znanstveni” jezik, ki ni eksplicitno povezan z močjo države, se zdi, da je medicina objektivna in politično nevtralna.

Še več, medicina se prezentira kot delujoča v dobro ljudi, ter s tem prikriva politično dimenzijo svojih intervencij.

To prikritje je zelo uspešno, saj večina ne dojema medicine kot nadvlade in nadzora ter kot grožnje svoji lastni svobodi.
Večina ljudi je slepih za prisiljujoče in nevarne dimenzije medicinskih praks.

Ravno nasprotno, ker se izvajajo v imenu zdravja, so te prakse dojete kot nekaj naravnega in zaželenega.

Srednjeveški princip dictatus papae se je spremenil in sedaj zahteva spoj države in medicine, medicina pa je postala sodobna inkvizicija.