Stojan Batič 1925-2015 / V starosti 90 let umrl kipar Stojan Batič, čigar skulpture občudujemo v številnih parkih in na drugih javnih mestih. ...
Stojan Batič 1925-2015 V starosti 90 let umrl kipar Stojan Batič, čigar skulpture občudujemo v številnih parkih in na drugih javnih mestih. Ob spomeniških in parkovnih skulpturah so v njegovem opusu pomembni tudi poetični cikli male plastike, ki kiparso jo ob letošnjem umetnikovem jubileju razstavili v sklopu retrospektive Človek in mit v Jakopičevi galeriji.
Izdelal je približno 40 javnih kipov, ob njih tudi številne parkovne oziroma manjše javne plastike. Med bolj prepoznavnimi deli je fontana s Povodnim možem in Urško na Gospodarskem razstavišču, prva vrtljiva se kiparska kompozicija v javnem prostoru. Batič je bil kipar lirične osebne izpovedi, živel pa je v času, ko je bil spomin na vojno še zelo živ, je ob letošnji retrospektivi dejala kustosinja razstave Marija Skočir.
Stojan Batič se je rodil 2. junija leta 1925 v Trbovljah in odraščal med rudarskimi otroki. Že zelo zgodaj je bil zakopan med knjige, s kredo risal prve risbe, predvsem pa oblikoval v glini, ki je je bilo polno okoli bližnje opekarne. Med letoma 1941 in 1942 je v trboveljskem rudniku najprej delal kot tehnični risar, pri 17 letih pa se je pridružil rudarjem in se tako izognil mobilizaciji v nemško vojsko. Na svoj 19. rojstni dan se je pridružil partizanom, kjer je deloval v kulturniški skupini Kozjanskega odreda in kot vojni dopisnik. Po osvoboditvi je bil prvi študent, ki se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Leta 1949 je diplomiral pri profesorju Borisu Kalinu, dve leti pozneje končal še specialko pri profesorju Frančišku Smerduju.
Ob koncu petdesetih let je s podporo štipendije odpotoval v Pariz, kjer se je srečal s sočasnim kiparskim ustvarjanjem. Velik vtis je nanj naredil Ossip Zadkine, pri komer se je tudi izpopolnj. Zanimati se je začel za postkubizem, ki je ob realističnih izhodiščih pozneje zaznamoval njegov opus. Francoska prestolnica ga je zaznamovala tudi z gledališkimi predstavami, zlasti Orestejo, h grški mitologiji pa se je pri svojem delu tudi pozneje vedno znova vračal.
Mojster monumentalnih kiparskih tehnik
Čeprav se je sprehajal skozi vrsto materialov in tematik, je ostal mojster klasičnih kiparskih tehnik - klesal je v kamnu in marmorju, ustvarjal v tehniki dodajanja, oblikoval iz gline ali vlival v bronu. Sem sodita dva portreta iz belega marmorja; Lenina je izklesal leta 1946, ženo Mileno pa dve leti zatem. Bronasta Deklica s pikapolonico iz leta 1954 pa kaže umetnikov premislek o prostoru, ki nastaja znotraj bloka skulpture.
Batič je znal tudi presenetiti. Tako je v sedemdesetih letih preteklega stoletja ustvaril serijo skulptur v steklu, na začetku šestdesetih let pa rudarsko serijo v lignitu. Po besedah Marije Skočir sta prav steklo in lignit zaznamovala morda njegova najizrazitejša koraka v abstrakcijo.
"Ko sem delal rudarski ciklus, sem prišel do faze, v kateri sem se zavedel, da ne morem nadaljevati s figuraliko v nedogled. Našel sem lastno različico poparta in eksperimentiral z različnimi kosi lignita, ki je bil takrat prvič uporabljen kot material v kiparstvu," je umetnik letos dejal v radijski oddaji Umetniki pred mikrofonom. Tedaj ga je formalno in vsebinsko vznemirjala eksplozija, ki je sovpadala z vsem, kar se je dogajalo svetu. "Ugotovil sem, da je vse, kar se zgodi v življenju, ena velika eksplozija. Zato sem se lotil te teme, nisem pa vedel, s kakšnim materialom." Odgovor je našel v steklu in njegovi krhkosti. "S te sem zadostil svojo željo po eksperimentiranju, dosegel sem, kar sem hotel, in se vrnil h klasičnemu kiparstvu."
V letu umetnikovega jubileja je zaživela tudi mobilna aplikacija, ki omogoča sprehod med Batičevimi kipi v Ljubljani. Umetnikovo javno plastiko so po zaprtju retrospektive predstavili s posnetki fotografa Toneta Stojka, spremljate pa jo lahko na mobilni aplikaciji Nexto - znamenitosti Ljubljane.
Njegovo kiparstvo odlikujejo občutene in stilizirane figure ter reliefna obdelava površin. Med njegovimi vsebinsko zaokroženimi cikli velja omeniti Rudarje, za katere je bil leta 1960 nagrajen s Prešernovo nagrado, Satiriado, Tragos, Eksplozijo, Pojektil, Kompozicijo in upodobitve Celjskih grofov. Batičev opus obsega več spomenikov NOB-ju - med drugimstojijo v Logatcu, Zagorju ob Savi, Velenju in Dražgošah - ter spomenika kmečkim uporom na Ljubljanskem gradu.
Ustvarjal je tako rekoč v vseh kiparskih materialih, a vse do konca sta mu najljubša ostala klasična kamen in bron. "Še zdaj imam najraje dober kos kamna, bron, ki ga zadnje čase sam obdelujem in spoliram. To je tak plemenit material, ki ga je treba gladiti, božati, obdelovati ... To so lepe stvari." ...
