Jože Toporišič 1926-2014 / V 89. letu starosti je umrl priznani jezikoslovec in akademik Jože Toporišič. ...
Jože Toporišič 1926-2014 V 89. letu starosti je umrl priznani jezikoslovec in akademik Jože Toporišič.
Urejal je oblikoslovje in besedotvorje, skladnjo, stilistiko, pravopis in pravorečje, se ukvarjal z dialektologijo, raziskoval zgodovino knjižnega jezika ter se precej ukvarjal s kritiko. Pisal je tudi učbenike, navaja spletna stran Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), na kateri je leta 1991 postal izredni in leta 1997 redni član razreda za filološke in literarne vede.
Bil je glavni in odgovorni urednik Jezika in slovstva (1966-1970), v letih od 1967 praktično do svoje upokojitve leta 1996 je bil urednik Slavistične revije, sam urednik in glavni urednik za jezikoslovje. Deloma je tudi prevajal iz srbohrvaščine in eno knjigo (Bohoričevo slovnico) iz latinščine.
Napisal in objavil je več kot 2000 prispevkov iz jezikoslovja in stilistike. Skoraj ves čas je svoje številne razprave in druge sestavke objavljal zbrane v knjigah. Med njegovimi zvezki razprav so poleg monografske Slovenske slovnice Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika, Nova slovenska skladnja, Slovenska slovnica in jezikovna vadnica, Slovenski pravopis 1 - Pravila, Besedjeslovne razprave, Oblikoslovne razprave, Besediloslovne razprave, Stilnost in zvrstnost ter druge. Izdajal je tudi besedila drugih jezikoslovcev.
Bil je član jezikoslovnih združenj v tujini in več komisij mednarodnega slavističnega komiteja: za jezikoslovno izrazje, fonetiko, knjižne jezike, slovnično strukturo. V 70. letih je bil tudi predsednik Zveze slavističnih društev Jugoslavije, med drugim pa je vodil tudi odbor za pospeševanje slovenščine na neslovenskih univerzah.
Toporišič se je rodil leta 1926 na Mostecu pri Brežicah. Od oktobra 1941 do junija 1945 je bil v prisilnem izseljenstvu v različnih taboriščih tedaj še nemške Šlezije, nekaj časa tudi na Poljskem. Po maturi na klasični gimnaziji je med letoma 1947 in 1952 v Ljubljani študiral slovenski in ruski jezik s književnostjo.
V letih 1954-1965 je bil lektor slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Zagrebu, vmes eno leto tudi štipendist Humboldtove ustanove v Hamburgu, kjer je preuč eksperimentalno fonetiko ter leta 1963 doktoriral s temo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze. V Ljubljani se je leta 1966 naprej habilitiral za docenta, leta 1970 pa za izrednega profesorja za slovenski knjižni jezik. V letih od 1976 do 1996 je bil predstojnik katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko.
Kot lektor slovenščine je v Zagrebu sodeloval pri sekciji za literarno teorijo in bil dejaven pri lingvistični sekciji Hrvaškega filološkega društva. Od leta 1955 je imel lektorate slovenščine na poletnih seminarjih za tuje slaviste najprej v Splitu, nato v Zadru in Zagrebu, od leta 1965 tudi v Ljubljani. Posamezna predavanja je imel tudi na tujih univerzah, obiskal je celo sloviti Yale. Od leta 1963 je bil stalni sodelavec pri jezikovnih pogovorih radia Ljubljana, pred tem občasno tudi radia Zagreb in Beograd, piše na spletni strani SAZU.
Takratni predsednik Milan Kučan ga je leta 1996 odlikoval s srebrnim častnim znakom svobode RS za "izjemne zasluge v slovenistiki, za utrjevanje njenega mednarodnega ugleda in za plodno vključevanje stroke v slovensko kulturno in osamosvojitveno življenje", piše na spletni strani SAZU. ...
