Franz West 1947-2012 / V 65. letu umrl po dolgi bolezni. Ustvarjal je inovativne kolaže, skulpture in instalacije, ki so nihale med igrivim in resnim ter provokativnim, gledalca pa vabile v interakcijo in sooblikovanje umetniškega dela. ...
Franz West 1947-2012 V 65. letu umrl po dolgi bolezni. Ustvarjal je inovativne kolaže, skulpture in instalacije, ki so nihale med igrivim in resnim ter provokativnim, gledalca pa vabile v interakcijo in sooblikovanje umetniškega dela.
Westa, ki je bil lani za svoje življenjsko delo na beneškem bienalu nagrajen z zlatim levom, so opisovali kot "enega najbolj inovativnih in naprednih umetnikov svoje generacije", so zapisali na BBC-ju. Rodil se je leta 1947 na Dunaju, študiral pa na dunajski Akademiji lepih umetnosti. Delal je z različnimi materiali, veliko je uporabljal predvsem mavec, papirmaše in žice. Svojo kariero je začel v okviru umetniškega gibanja akcionizma sredi 60., a so bili njegovi kolaži in skulpture že takrat opaženi kot radikalna reakcija na svoje sodobnike. V opoziciji do morečih del dunajskih akcionistov je poudaril blago in prijazno sproščeno lahkotnost.
Adaptivne skulpture za uporabo
Eno njegovih prvih vidnejših del, so bile ekscentrične bele skulpture iz mavca ali papirmašeja, ki so jih lahko obiskovalci razstave prijeli, jih nosili ali si jih nadeli. Objekti, poimenovani Adaptives, so tako izvrši pretkano premirje med performansom in umetniškim delom. Westove adaptivne oz. prilegajoče skulpture so značilno opredelile njegov odnos do umetniških objektov, ki vabijo v interakcijo. Trdil je, da je skulptura, ki se jo prenaša iz enega razstavnega prostora v drugega, dokončna umetnina šele, ko kdo kaj naredi z njo. Njegova kiparska senzibilnost se je izrazila v delih, ki so gledalca vedno vabila v fizični angažma. "Ni važno, ali je umetnost lepa. Pomembneje je, kaj lahko z njo naredite," je moto, ki označuje večino Westovih del.
Socialni vidik umetniških del
Kot kipar je imel neposnemljiv občutek za oblike. Bil je mojster gmot: napihnjenih in okornih, negibnih in nerodnih, je zapisal Adrian Searle v Guardianu. "Njegova umetnost je imela značaj," dodaja - čeprav kot gromozanska in okorna gmota, je bila tudi družabna. Ustvaril je veliko skulptur, s katerimi so se posamezniki lahko igrali, poležavali na njih, jih nosili ali si jih nekako (čeprav je bilo morda videti ekscentrično ali celo bizarno) nadeli ali jih prenašali. Nenavadne skulpture so izzivale pogled do teh objektov in do možnosti njihove uporabe oz. odnosa do njih.
West je izpostavil sam akt opazovanja umetnosti in odnosa do umetniških del. Iz tega se je rad tudi pošalil in v komično površino dela preoblekel nič kaj smešno idejo. "Po naravi sem nagnjen k depresiji, zato se vedno trudim narediti nekaj evforičnega, tudi če ne uspe," je nekoč rekel West. Šalil se je vedno rad, a v ospredju sta vedno vprašanji, čemu je umetnost namenjena in kakšen je lahko njen socialni namen. "Če bi danes želel narediti ready-made," je rekel, misleč na Duchampa, "bi v muzej postavil pisoar, ampak takšnega, v katerega bi lahko zares uriniral."
Nelagodno sobivanje oblike in funkcije
Oblika in funkcija njegovih objektov sta se konsistentno razjedala in zažirala med seboj v nenavadnem, včasih smešnem, drugič šokantnem prepletu, videz uporabljenih materialov z grobo in hrapavo površino, včasih politi v izrazito barvo in velikih dimenzij, pa so pogosto izzivala navajeni sredinski okus. Kot je zapisala Roberta Smith v New York Timesu, je njegovo delo močno vplivalo na dva najbolj vztrajna trenda v sodobni umetnosti - socialno orientirano interaktivno umetnost ter na umetnost brikolaža, a je hkrati tudi na svoj lasten način vstopal v figurativno tradicijo povojne evropske umetnosti.
V kolažih je z naglico kombiniral podobe iz oglaševanja, pornografije in mode. V zgodnjih 80. je ustvarjal različno, od bolj realnega do izmišljenega pohištva s tapeciranim dekorjem. Nenavadni barviti stoli, kavči in mize so parodirali elegantno pohištvo, a so bili tudi sami presenetljivo udobni. Na Documenti 1992 je razstavil vrsto kavčev, prekritih z orientalskimi preprogami ter dostopnih za poležavanje. Pozneje je bila ista instalacija postavljena na strehi fundacije Dia Art v New Yorku. Njegovi fotelji in stoli razstavne prostore spremenijo v prostor za sprostitev in druženje.
Okorni objekti, abstrakcija in barvite nabrekline
Njegove najbolj poznane skulpture so izrazito močnih barv in gomoljastih ali nabreklih oblik. V poznih 90. se je lotil ogromnih monokromatičnih jeklenih skulptur v karikiranih oblikah, prav tako uporabnih za sedenje ali ležanje.
Svoje objekte je West potisnil proti dizajnu in abstraktnemu slikarstvu, vseskozi pa je ohranjal subverziven odnos, ki je podčrtaval idejo o umetniškem delu kot avtonomnem objektu. Kot so v skupni izjavi zapisali Franz West fundacija, galerije Gagosian, Meyer Kainer in galerija Eva Presenhuber, je svet "izgubil velikega umetnika, ki je spremenil način, kako ljudje gledajo na umetnost in na same sebe". West je "navdušil, vplival in navdihnil svoje sodobnike, študente in sledilce ter vse tiste, s katerimi se je srečal" ter do umetnikov vseh področij izkazoval velikodušnost in z njimi rad sodeloval. Poročen je bil z gruzijsko umetnico Tamuno Sirbiladze. ...
