1735 se je rodil bosonogi avguštinski menih, pater Marko Pohlin, ki je leta 1768 iz ljubezni do domovine izdal Kraynsko grammatiko. Napisana je v nemškem jeziku.
Krajnska gramatika (s polnim naslovom Kraynska grammatika, das ist: Die kraynerische Grammatik, oder Kunst die kraynerische Sprache regelrichtig zu reden, und zu schreiben) velja za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika.
Napisana je bila v nemškem jeziku in izdana leta 1768. Njen avtor Marko Pohlin je v njej zahteval, naj postane slovenščina, ki je bila dotlej le občevalni jezik kmečkega prebivalstva, na Kranjskem literarni in tudi cerkveni jezik ter nosilec kulture. V slovnico je uvrstil tudi navodila za posvetno pesnjenje.
Pohlin je bil prepričan, da se kranjski jezik govori le na Kranjskem, saj naj bi se Slovenci, ki so živeli na Štajerskem in Koroškem, razlikovali od Kranjcev.
Njegovo prepričanje je domnevno temeljilo na dejstvu, da slovenska jezikovna skupnost (kot tudi obseg slovenskega naroda) ni bila opredeljena, saj so bile slovenske dežele razdeljene in med seboj nepovezane.
Z nastankom knjižnih središč in objavljanjem knjig z uporabo pokrajinskih narečij se je pojavila tudi nevarnost uničenja skupnega knjižnega jezika kot skupne vezi vseh Slovencev. ...
1735 se je rodil bosonogi avguštinski menih, pater Marko Pohlin, ki je leta 1768 iz ljubezni do domovine izdal Kraynsko grammatiko. Napisana je v nemškem jeziku.
Krajnska gramatika (s polnim naslovom Kraynska grammatika, das ist: Die kraynerische Grammatik, oder Kunst die kraynerische Sprache regelrichtig zu reden, und zu schreiben) velja za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika.
Napisana je bila v nemškem jeziku in izdana leta 1768. Njen avtor Marko Pohlin je v njej zaht, naj postane slovenščina, ki je bila dotlej le občni jezik kmečkega prebivalstva, na Kranjskem literarni in tudi cerkveni jezik ter nosilec kulture. V slovnico je uvrstil tudi navodila za posvetno pesnjenje.
Pohlin je bil prepričan, da se kranjski jezik govori le na Kranjskem, saj naj bi se Slovenci, ki so živeli na Štajerskem in Koroškem, razlikovali od Kranjcev.
Njegovo prepričanje je domnevno temeljilo na dejstvu, da slovenska jezikovna skupnost (kot tudi obseg slovenskega naroda) ni bila opredeljena, saj so bile slovenske dežele razdeljene in med seboj nepovezane.
Z nastankom knjižnih središč in objavljanjem knjig z uporabo pokrajinskih narečij se je pojavila tudi nevarnost uničenja skupnega knjižnega jezika kot skupne vezi vseh Slovencev. ...
