1960 je umrl slovenski pisatelj Ivan Pregelj.
Pregelj se je rodil v družini krojača. Oče mu je zgodaj umrl. Študiral je z župnikovo pomočjo. Po maturi je odšel študirat teologijo, a je študij kmalu opustil. Nato je na Dunaju študiral slavistiko in germanistiko. Doktoriral je z disertacijo o pridigarju Rogeriju. Dr. Pregelj je kot srednješolski profesor poučeval v Gorici, Pazinu, Idriji, Kranju in Ljubljani. Pisati je prenehal okrog svojega petdesetega leta, kakor je nekoč prej napovedal.
Pregelj je pisal predvsem pesmi, zgodbe in drame. Zapustil je obsežno slovstveno kritično esejistično delo in prevode raznih del. Najbolj je poznan po romanu Tolminci, srednješolci pa ga poznajo po noveli Matkova Tina. Manj znano je, da je napisal libreto za opero Tajda skladatelja Hugolina Sattnerja.
Med njegova pomembna dela spada tudi biografski roman o Simonu Jenku, Simon iz Praš.
Ostala Pregljeva dela: po pesniški zbirki Romantika (1910 je napisal ljudsko povest Mlada Breda (1913) o zlobni mačehi Katri in dobri nevesti Anici; v njej realistično prikazuje boj za grunt na Tolminskem.
Zgodovinski kolektivni roman Tlačani (Dom in svet, 1915–1916) svoje najobsežnejše delo, je Pregelj izdal v knjigi z naslovom Tolminci (1927). Nadaljevanje Zadnji upornik (Dom in svet, 1918–1919) pa preimenoval v Štefan Golja in njegovi (1928). V Tolmincih je v mozaičnem slogu in z baročno zgovornostjo upodobil zgodovinske dogodke iz 1712–1713, ko so se tolminski kmetje in bajtarji uprli plemstvu in višji duhovščini. Iz tega zgodovinsko in pokrajinsko dokaj realnega prikaza življenja je Pregelj premaknil težišče v simbolično prikazovanje družbene, duhovne in telesne stiske tolminskih ljudi – sprva v romanu o Štefanu Golji, ki je pravzaprav prvi upornik proti cerkvenemu nasilstvu, nato pa v renesančnem romanu Plebanus Joannes (Dom in svet, 1920, v knjigi 1921). Roman se začenja v Savonarolovih časih in pripoveduje o vikarju Janezu, njegovem nečaku – črnošolcu Petru in lepi nezakonski materi Katici. Roman nazorno prikazje vikarjev boj z zunanjim sovražniki in z njegovo telesnostjo.
V novelah mu je uspelo zajeti tolminsko življenje (npr. Matkova Tina, Runje), ki se odlikujejo z barvitim slikanjem pokrajine in izvirnimi podobami tolminskih duhovnikov.
Poučevanje v raznih predelih Slovenije je dalo pisatelju snovi za nove povesti. V luči svojega idealističnega svetovnega nazora je zasnoval idilično družinsko povest Otroci sonca (1919), ki se godi nekje med Škofjo Loko, Idrijo in Tolminom; v glavnem pripoveduje o dveh sestrah, Heleni in Slavici, in o njunih ljubeznih. Zanimive gorenjske osebnosti so mu dale snov za nekaj povesti: o zapletenem življenju ljudskega prosvetitelja, poznejšega lansperškega gospoda, pripoveduje Peter Pavel Glavar (1922, poznejši naslov Odisej iz Komende (1929); o protestantskem predikantu Jerneju Knaflju govori roman Bogovec Jernej (1923); pesnika Simona Jenka opisije Šmonca (1924, poznejši naslov Simon iz Praš); epizode iz življenja M. Valjavca slika idila Na vakance (1927).
V številnih drugih povestih in romanih je Pregelj obravnaval narodnostna, verska in svetovnonazorska vprašanja, ki jih je vseskozi reševal s katološkega stališča. Svoje delovanje je v glavnem zaključil z zgodovinsko novelo Thabiti Kumi (1933) z epilogom k Plebanusu Joannesu.
Pregelj je bil med leti 1918–30 zelo popularen med katoliškim izobraženstvom, ker je odkrival etične probleme, zlasti razkol med duhovnim in telesnim življenjem.
Pisal je tudi kritike in eseje, v katerih je slovenske pisatelje in pesnike ocenjeval z izključno katoliškega stališča. ...
1960 je umrl slovenski pisatelj Ivan Pregelj.
Pregelj se je rodil v družini krojača. Oče mu je zgodaj umrl. Študiral je z župnikovo pomočjo. Po maturi je odšel študirat teologijo, a je študij kmalu opustil. Nato je na Dunaju študiral slavistiko in germanistiko. Doktoriral je z disertacijo o pridigarju Rogeriju. Dr. Pregelj je kot srednješolski profesor pouč v Gorici, Pazinu, Idriji, Kranju in Ljubljani. Pisati je prenehal okrog svojega petdesetega leta, kakor je nekoč prej napovedal.
Pregelj je pisal predvsem pesmi, zgodbe in drame. Zapustil je obsežno slovstveno kritično esejistično delo in prevode raznih del. Najbolj je poznan po romanu Tolminci, srednješolci pa ga poznajo po noveli Matkova Tina. Manj znano je, da je napisal libreto za opero Tajda skladatelja Hugolina Sattnerja.
Med njegova pomembna dela spada tudi biografski roman o Simonu Jenku, Simon iz Praš.
Ostala Pregljeva dela: po pesniški zbirki Romantika (1910 je napisal ljudsko povest Mlada Breda (1913) o zlobni mačehi Katri in dobri nevesti Anici; v njej realistično prikazuje boj za grunt na Tolminskem.
Zgodovinski kolektivni roman Tlačani (Dom in svet, 1915–1916) svoje najobsežnejše delo, je Pregelj izdal v knjigi z naslovom Tolminci (1927). Nadaljevanje Zadnji upornik (Dom in svet, 1918–1919) pa preimenoval v Štefan Golja in njegovi (1928). V Tolmincih je v mozaičnem slogu in z baročno zgovornostjo upodobil zgodovinske dogodke iz 1712–1713, ko so se tolminski kmetje in bajtarji uprli plemstvu in višji duhovščini. Iz tega zgodovinsko in pokrajinsko dokaj realnega prikaza življenja je Pregelj premaknil težišče v simbolično prikazovanje družbene, duhovne in telesne stiske tolminskih ljudi – sprva v romanu o Štefanu Golji, ki je pravzaprav prvi upornik proti cerkvenemu nasilstvu, nato pa v renesančnem romanu Plebanus Joannes (Dom in svet, 1920, v knjigi 1921). Roman se začenja v Savonarolovih časih in pripoveduje o vikarju Janezu, njegovem nečaku – črnošolcu Petru in lepi nezakonski materi Katici. Roman nazorno prikazje vikarjev boj z zunanjim sovražniki in z njegovo telesnostjo.
V novelah mu je uspelo zajeti tolminsko življenje (npr. Matkova Tina, Runje), ki se odlikujejo z barvitim slikanjem pokrajine in izvirnimi podobami tolminskih duhovnikov.
Poučevanje v raznih predelih Slovenije je dalo pisatelju snovi za nove povesti. V luči svojega idealističnega svetovnega nazora je zasnoval idilično družinsko povest Otroci sonca (1919), ki se godi nekje med Škofjo Loko, Idrijo in Tolminom; v glavnem pripoveduje o dveh sestrah, Heleni in Slavici, in o njunih ljubeznih. Zanimive gorenjske osebnosti so mu dale snov za nekaj povesti: o zapletenem življenju ljudskega prosvetitelja, poznejšega lansperškega gospoda, pripoveduje Peter Pavel Glavar (1922, poznejši naslov Odisej iz Komende (1929); o protestantskem predikantu Jerneju Knaflju govori roman Bogovec Jernej (1923); pesnika Simona Jenka opisije Šmonca (1924, poznejši naslov Simon iz Praš); epizode iz življenja M. Valjavca slika idila Na vakance (1927).
V številnih drugih povestih in romanih je Pregelj obravnaval narodnostna, verska in svetovnonazorska vprašanja, ki jih je vseskozi reš s katološkega stališča. Svoje delovanje je v glavnem zaključil z zgodovinsko novelo Thabiti Kumi (1933) z epilogom k Plebanusu Joannesu.
Pregelj je bil med leti 1918–30 zelo popularen med katoliškim izobraženstvom, ker je odkrival etične probleme, zlasti razkol med duhovnim in telesnim življenjem.
Pisal je tudi kritike in eseje, v katerih je slovenske pisatelje in pesnike ocenj z izključno katoliškega stališča. ...
