1950 je bil za prvega predsednika Indije izvoljen dr. Radžendra Prasad.
Pri petih letih so mladega Radžendro poslali v Maulavi, da bi se naučil perzijščine. Potem so ga poslali v šolo Čhapra Zila, da bi se dodatno izšolal. Pri 12 letih so ga poročili z Radžvanši Devi, nato pa je odšel v Patno na akademijo R. K. Goša, kjer se je takrat že šolal njegov starejši brat Mahendra Prasad. Kmalu zatem se je prepisal na šolo Čhapra Zila, od tam pa šolanje nadaljeval na univerzi v Kalkuti.
Leta 1902 se je vpisal na Predsedniški kolidž. Trinajst let pozneje je diplomiral iz prava, nato pa študij nadaljeval do doktorata. Že od začetka kariere se je zanimal za boj Indijcev za neodvisnost. Leta 1921 je dal odpoved kot senator univerze in se pridružil Mahatmi Gandhiju, katerega je Prasad občudoval. Svojega sina Mritjundžajaja je prosil, čeprav je bil ta odličen študent, da se izpiše iz šole, in to zato, ker je tudi tako začel bojkotirati zahodnjaški način poučevanja. Mritjundžaja se je vpisal na Bihar Vidjapith, ustanovo, na kateri so poučevali po tradicionalnih indijskih navadah. Sam Radžendra je veliko potoval, se zavzemal za samostojnost, predaval, pomagal v predelih, ki so jih v neurjih poplavile reke. Ko je Bihar 15. januarja 1934 prizadel potres, je bil Radžendra v zaporu. Izpustili so ga dva dni pozneje, sam pa je takoj začel zbirati sredstva za obnovo.
Za predsednika indijskega narodnega kongresa je bil izvoljen na seji v Bombaju oktobra 1934, znova pa je bil izvoljen za predsednika, ko je Netaji Subhaš Čandra Bose leta 1939 odstopil. Ko je Indija postala neodvisna, je bil izvoljen za predsednika novoustanovljene države. Po 12 letih predsednikovanja se je Radžendra odločil, da je čas za pokoj. Na mestu predsednika ga je nasledil Sarvepalli Radhakrišnan. Kmalu po njegovi upokojitvi, v začetku septembra 1962, je umrla njegova žena Radžvanši Devi, sam pa je umrl nekaj mesecev pozneje, 28. februarja 1963. ...
1950 je bil za prvega predsednika Indije izvoljen dr. Radžendra Prasad.
Pri petih letih so mladega Radžendro poslali v Maulavi, da bi se naučil perzijščine. Potem so ga poslali v šolo Čhapra Zila, da bi se dodatno izšolal. Pri 12 letih so ga poročili z Radžvanši Devi, nato pa je odšel v Patno na akademijo R. K. Goša, kjer se je takrat že šolal njegov starejši brat Mahendra Prasad. Kmalu zatem se je prepisal na šolo Čhapra Zila, od tam pa šolanje nadalj na univerzi v Kalkuti.
Leta 1902 se je vpisal na Predsedniški kolidž. Trinajst let pozneje je diplomiral iz prava, nato pa študij nadalj do doktorata. Že od začetka kariere se je zanimal za boj Indijcev za neodvisnost. Leta 1921 je dal odpoved kot senator univerze in se pridružil Mahatmi Gandhiju, katerega je Prasad občudoval. Svojega sina Mritjundžajaja je prosil, čeprav je bil ta odličen študent, da se izpiše iz šole, in to zato, ker je tudi tako začel bojkotirati zahodnjaški način poučevanja. Mritjundžaja se je vpisal na Bihar Vidjapith, ustanovo, na kateri so pouči po tradicionalnih indijskih navadah. Sam Radžendra je veliko potoval, se zavzemal za samostojnost, predaval, pomagal v predelih, ki so jih v neurjih poplavile reke. Ko je Bihar 15. januarja 1934 prizadel potres, je bil Radžendra v zaporu. Izpustili so ga dva dni pozneje, sam pa je takoj začel zbirati sredstva za obnovo.
Za predsednika indijskega narodnega kongresa je bil izvoljen na seji v Bombaju oktobra 1934, znova pa je bil izvoljen za predsednika, ko je Netaji Subhaš Čandra Bose leta 1939 odstopil. Ko je Indija postala neodvisna, je bil izvoljen za predsednika novoustanovljene države. Po 12 letih predsednikovanja se je Radžendra odločil, da je čas za pokoj. Na mestu predsednika ga je nasledil Sarvepalli Radhakrišnan. Kmalu po njegovi upokojitvi, v začetku septembra 1962, je umrla njegova žena Radžvanši Devi, sam pa je umrl nekaj mesecev pozneje, 28. februarja 1963. ...
