1865 se je rodila slovenska pisateljica Lea Fatur v Zagorju pri Pivki. Ljudsko šolo je obiskovala v domačem kraju med leti 1874 in 1877. Končala pa jo je v italijanščini na Reki pri benediktinkah.
Kasneje se je z bratom preselila v Ljubljano kjer je ustvarjala vse do svoje smrti. Čeprav je želela postati učiteljica se je na željo staršev izšolala za šiviljo. Pozneje so jo starši poslali v Ljubljano, kjer je gospodinjila bratoma, ki sta se šolala.
Željna novega znanja se je ob študentih izobraževala kar sama. Naučila se je nemščino, francoščino, italijanščino, latinščino in spoznavala slovanske jezike. Raziskovala je tudi zgodovino. Že od otroštva naprej je veliko brala knjige domačih in tujih avtorjev. V svojih delih ni nikoli pisala o svojem skromnem življenju. V njih je zajela svoje sanje in hrepenenja. V njenih delih se odraža domišljijski svet prepojen z idealizmom in romantiko.
Njena zadnja knjiga je izšla leta 1941, žal pa se njene knjige niso ohranile. Lea Fatur je umrla 1. avgusta 1943 v Ljubljani. Pokopana je na ljubljanskih Žalah. Spominske plošča je postavljena na njeni rojstni hiši v Zagorju.
Pisati je začela pri šestnajstih letih. Bila je edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog katoliško usmerjenih dominsvetovcev.
Svoja literarna dela je objavljala v revijah in časopisih: Dom in svet, Slovenec, Zora, Ženski svet, Domači prijatelj, Orlič, Koledar Mohorjeve družbe, Slovenski koledar, nemškem ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung, Dobra gospodinja in Ilustravani glasnik. Poznali so jo tudi preko »luže«. Njena dela so bila ponatisnjena v ameriško-slovenskem časopisju: Nova domovina, Amerikanski Slovenec, Clevelandska Amerika. Objavljala je tudi poljudne članke o vzgoji, gospodinjstvu, prehrani, zdravju, higieni inzdravilnih zeliščih. Izdala je knjigo o zdravilnih zeliščih z naslovom Zel in plevel pod katero se je podpisala s psevdonimom Magister L. Zato je bila ta knjiga napačno pripisana Antonu Slivniku. Tudi njena ljudska pravljica Pšenica, najlepši cvet (1974) je bila pripisana Kristini Brenk.
Njeno glavno področje so bile daljše pripovedi, največkrat romantične, zgodovinske povesti, ki so izhajale predvsem v časopisu Dom in svet. Pisateljičina domoljubna slovanska misel je najbolj opazna v njenih zgodovinskih povestih: Burji in strasti, Vilemir (romantična povest izza turških bojev), Biseri, Za Adrijo (povest iz uskoško-beneških bojev), Komisarjeva hči, Iz naših dni, Črtomir in Bogomila.
Leta 1996 prvič izide povest Junakinja zvestobe iz časa turškega sultana Sulejmana Veličastnega. Povest je zanimiva različica Sketove Miklove Zale.
V Domu in svetu so izhajale tudi njene krajše črtice in novele. Izdala je naslednja dela: Takrat so cvetele akacije, Cvete reseda, dehti jasmin, V žaru juga, Jezerska roža, Skušnja, Domovina, Ko je gorela grmada(spomin na Turke).
Čeprav dramatika ni bila središče njenega pisateljevanja, se je vseeno preizkusila tudi na tem področju književnosti. Leta 1927 je napisala dramo Zarika in Šolnčika, ki jo je naslovila po narodni pesmi. Zarika in Šolnčika je žaloigra v treh dejanjih.
Imela je naravni dar za pripovedovanje pravljic in pripovedk, zato so jo opravičeno imeli za rojeno »pravljičarko«. Leta 1910 je po izročilu domačega kraja napisala Pravljice in pripovedke, ki so v dveh knjigah izšle šele malo pred pisateljičino smrtjo, leta 1941.
Poskusila se je tudi v prevajanju iz slovenščine v tuji jezik, kar priča njeno pismo Simonu Gregorčiču. V njem pisateljica ugotavlja, da je prevajanje zahtevno opravilo, še posebej, če gre za prevajanje poezije.
Umrla je leta 1943 ...
1865 se je rodila slovenska pisateljica Lea Fatur v Zagorju pri Pivki. Ljudsko šolo je obiskovala v domačem kraju med leti 1874 in 1877. Končala pa jo je v italijanščini na Reki pri benediktinkah.
Kasneje se je z bratom preselila v Ljubljano kjer je ustvarjala vse do svoje smrti. Čeprav je želela postati učiteljica se je na željo staršev izšolala za šiviljo. Pozneje so jo starši poslali v Ljubljano, kjer je gospodinjila bratoma, ki sta se šolala.
Željna novega znanja se je ob študentih izobraža kar sama. Naučila se je nemščino, francoščino, italijanščino, latinščino in spoznavala slovanske jezike. Raziskovala je tudi zgodovino. Že od otroštva naprej je veliko brala knjige domačih in tujih avtorjev. V svojih delih ni nikoli pisala o svojem skromnem življenju. V njih je zajela svoje sanje in hrepenenja. V njenih delih se odraža domišljijski svet prepojen z idealizmom in romantiko.
Njena zadnja knjiga je izšla leta 1941, žal pa se njene knjige niso ohranile. Lea Fatur je umrla 1. avgusta 1943 v Ljubljani. Pokopana je na ljubljanskih Žalah. Spominske plošča je postavljena na njeni rojstni hiši v Zagorju.
Pisati je začela pri šestnajstih letih. Bila je edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog katoliško usmerjenih dominsvetovcev.
Svoja literarna dela je objavljala v revijah in časopisih: Dom in svet, Slovenec, Zora, Ženski svet, Domači prijatelj, Orlič, Koledar Mohorjeve družbe, Slovenski koledar, nemškem ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung, Dobra gospodinja in Ilustravani glasnik. Poznali so jo tudi preko »luže«. Njena dela so bila ponatisnjena v ameriško-slovenskem časopisju: Nova domovina, Amerikanski Slovenec, Clevelandska Amerika. Objavljala je tudi poljudne članke o vzgoji, gospodinjstvu, prehrani, zdravju, higieni inzdravilnih zeliščih. Izdala je knjigo o zdravilnih zeliščih z naslovom Zel in plevel pod katero se je podpisala s psevdonimom Magister L. Zato je bila ta knjiga napačno pripisana Antonu Slivniku. Tudi njena ljudska pravljica Pšenica, najlepši cvet (1974) je bila pripisana Kristini Brenk.
Njeno glavno področje so bile daljše pripovedi, največkrat romantične, zgodovinske povesti, ki so izhajale predvsem v časopisu Dom in svet. Pisateljičina domoljubna slovanska misel je najbolj opazna v njenih zgodovinskih povestih: Burji in strasti, Vilemir (romantična povest izza turških bojev), Biseri, Za Adrijo (povest iz uskoško-beneških bojev), Komisarjeva hči, Iz naših dni, Črtomir in Bogomila.
Leta 1996 prvič izide povest Junakinja zvestobe iz časa turškega sultana Sulejmana Veličastnega. Povest je zanimiva različica Sketove Miklove Zale.
V Domu in svetu so izhajale tudi njene krajše črtice in novele. Izdala je naslednja dela: Takrat so cvetele akacije, Cvete reseda, dehti jasmin, V žaru juga, Jezerska roža, Skušnja, Domovina, Ko je gorela grmada(spomin na Turke).
Čeprav dramatika ni bila središče njenega pisateljevanja, se je vseeno preizkusila tudi na tem področju književnosti. Leta 1927 je napisala dramo Zarika in Šolnčika, ki jo je naslovila po narodni pesmi. Zarika in Šolnčika je žaloigra v treh dejanjih.
Imela je naravni dar za pripovedovanje pravljic in pripovedk, zato so jo opravičeno imeli za rojeno »pravljičarko«. Leta 1910 je po izročilu domačega kraja napisala Pravljice in pripovedke, ki so v dveh knjigah izšle šele malo pred pisateljičino smrtjo, leta 1941.
Poskusila se je tudi v prevajanju iz slovenščine v tuji jezik, kar priča njeno pismo Simonu Gregorčiču. V njem pisateljica ugotavlja, da je prevajanje zahtevno opravilo, še posebej, če gre za prevajanje poezije.
Umrla je leta 1943 ...
