1998 je bil Hugo Chávez izvoljen za predsednika Venezuele.
Kot voditelj »Bolivarske revolucije« Chávez promovira svojo vizijo demokratičnega socializma, latinskoameriško povezovanje in protiimperializem. Je tudi hud kritik neoliberalne globalizacije in zunanje politike Združenih držav Amerike.
Kot vojaški častnik je Chávez po spodletelem državnem udaru proti bivšemu predsedniku Carlosu Pérezu leta 1992 ustanovil levičarsko Gibanje za peto republiko in bil leta 1998 z obljubami o pomoči revni večini Venezuelčanov izvoljen za predsednika Venezuele, nato pa ponovno leta 2000 in 2006. V domovini je organiziral Bolivarske misijone, katerih cilji so boj proti boleznim, nepismenosti, nedohranjenosti, revščini in drugi družbeni problematiki; v tujini pa se s podpiranjem alternativnih modelov ekonomskega razvoja bori proti washingtonskemu konsenzu in si prizadeva za sodelovanje med revnimi narodi sveta, s posebnim poudarkom na Latinski Ameriki.
Chávezove reforme so v Venezueli in na tujem skrajno sporne in jih nekateri silovito hvalijo, spet drugi pa neusmiljeno kritizirajo. Venezuelčani so razdeljeni med tiste, ki pravijo, da je okrepil revne in spodbudil gospodarsko rast, in one, ki ga imajo za avtokrata in krivca za gospodarski neuspeh. Nekatere tuje vlade ga dojemajo predvsem kot grožnjo svetovnim cenam nafte in regionalni stabilnosti, drugi pa cenijo njegovo obojestransko trgovino in dogovore o medsebojni pomoči. Chavéz vsekakor ostaja med najbolj zapletenimi, spornimi in zanimivimi osebami sodobnega političnega dogajanja. Maja 2006 ga je revija Time uvrstila med 100 najvplivnejših danes živeč ljudi.
3. decembra 2006 je Chávez znova kandidiral na predsedniških volitvah; njegov najmočnejši nasprotnik je bil Manuel Rosales. Po preliminarnih poročilih Volilnega narodnega sveta (CNE) je prejel 61,3% glasov, kar dejansko pomeni, da ostaja predsednik Venezuele še naslednjih šest let. ...
1998 je bil Hugo Chávez izvoljen za predsednika Venezuele.
Kot voditelj »Bolivarske revolucije« Chávez promovira svojo vizijo demokratičnega socializma, latinskoameriško povezovanje in protiimperializem. Je tudi hud kritik neoliberalne globalizacije in zunanje politike Združenih držav Amerike.
Kot vojaški častnik je Chávez po spodletelem državnem udaru proti bivšemu predsedniku Carlosu Pérezu leta 1992 ustanovil levičarsko Gibanje za peto republiko in bil leta 1998 z obljubami o pomoči revni večini Venezuelčanov izvoljen za predsednika Venezuele, nato pa ponovno leta 2000 in 2006. V domovini je organiziral Bolivarske misijone, katerih cilji so boj proti boleznim, nepismenosti, nedohranjenosti, revščini in drugi družbeni problematiki; v tujini pa se s podpiranjem alternativnih modelov ekonomskega razvoja bori proti washingtonskemu konsenzu in si prizadeva za sodelovanje med revnimi narodi sveta, s posebnim poudarkom na Latinski Ameriki.
Chávezove reforme so v Venezueli in na tujem skrajno sporne in jih nekateri silovito hvalijo, spet drugi pa neusmiljeno kritizirajo. Venezuelčani so razdeljeni med tiste, ki pravijo, da je okrepil revne in spodbudil gospodarsko rast, in one, ki ga imajo za avtokrata in krivca za gospodarski neuspeh. Nekatere tuje vlade ga dojemajo predvsem kot grožnjo svetovnim cenam nafte in regionalni stabilnosti, drugi pa cenijo njegovo obojestransko trgovino in dogovore o medsebojni pomoči. Chavéz vsekakor ostaja med najbolj zapletenimi, spornimi in zanimivimi osebami sodobnega političnega dogajanja. Maja 2006 ga je revija Time uvrstila med 100 najvplivnejših danes živeč ljudi.
3. decembra 2006 je Chávez znova kandidiral na predsedniških volitvah; njegov najmočnejši nasprotnik je bil Manuel Rosales. Po preliminarnih poročilih Volilnega narodnega sveta (CNE) je prejel 61,3% glasov, kar dejansko pomeni, da ostaja predsednik Venezuele še naslednjih šest let. ...
