2016 je v 89. letu starosti umrl nekdanji nemški zunanji minister in podkancler Hans-Dietrich Genscher.
Liberalec Genscher, ki je bil znan po svojem rumenem brezrokavniku, je kar 23 let deloval kot nemški minister, od tega 18 let kot zunanji minister. S tem si je prislužil naslov najdlje delujočega zunanjega ministra v zahodnem svetu. Kot vodja nemške diplomacije je deloval med letoma 1974 in 1992, pod tremi različnimi kanclerji, v prizadevanjih za umiritev napetosti med vzhodom in zahodom pa naj bi po nekaterih ocenah prepotoval okoli dva milijona kilometrov.
Rodil se je leta 1927 v mestu Halle, v nekdanji Vzhodni Nemčiji. V mladosti med drugo svetovno vojno je moral služiti v vojski nacistične Nemčije, tik pred koncem vojne pa je najprej pristal v ameriškem, nato pa britanskem ujetništvu. Kot vojni ujetnik je študiral pravo, leta 1952 pa je pobegnil v tedanjo Zahodno Nemčijo in tam začel delovati kot odvetnik.
V bundestag je bil kot kandidat liberalcev (FDP) prvič izvoljen leta 1965 in ostal član vse do upokojitve leta 1998. Prvič je bil imenovan za ministra leta 1969 v vladi kanclerja Willyja Brandta; prevzel je vodenje notranjega ministrstva. Njegov mandat je tedaj zaznamoval teroristični napad na izraelske atlete na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Sam je to označil kot najtežji trenutek v njegovi politični karieri.
Za vrhunec njegove kariere pa nedvomno velja 30. september 1989, ko je več tisoč Vzhodnim Nemcem, ki so taborili pred nemškim veleposlaništvom v Pragi, dejal, da lahko svobodno odidejo na Zahod.
Pomembno vlogo je potem odigral tudi pri osamosvajanju Slovenije in Hrvaške in pri nemškem priznanju njune neodvisnosti pred ostalimi članicami tedanje evropske in mednarodne skupnosti. Za to je leta 1992 prejel tudi zlati častni znak svobode Republike Slovenije. ...
2016 je v 89. letu starosti umrl nekdanji nemški zunanji minister in podkancler Hans-Dietrich Genscher.
Liberalec Genscher, ki je bil znan po svojem rumenem brezrokavniku, je kar 23 let deloval kot nemški minister, od tega 18 let kot zunanji minister. S tem si je prislužil naslov najdlje delujočega zunanjega ministra v zahodnem svetu. Kot vodja nemške diplomacije je deloval med letoma 1974 in 1992, pod tremi različnimi kanclerji, v prizadevanjih za umiritev napetosti med vzhodom in zahodom pa naj bi po nekaterih ocenah prepotoval okoli dva milijona kilometrov.
Rodil se je leta 1927 v mestu Halle, v nekdanji Vzhodni Nemčiji. V mladosti med drugo svetovno vojno je moral služiti v vojski nacistične Nemčije, tik pred koncem vojne pa je najprej pristal v ameriškem, nato pa britanskem ujetništvu. Kot vojni ujetnik je študiral pravo, leta 1952 pa je pobegnil v tedanjo Zahodno Nemčijo in tam začel delovati kot odvetnik.
V bundestag je bil kot kandidat liberalcev (FDP) prvič izvoljen leta 1965 in ostal član vse do upokojitve leta 1998. Prvič je bil imenovan za ministra leta 1969 v vladi kanclerja Willyja Brandta; prevzel je vodenje notranjega ministrstva. Njegov mandat je tedaj zaznamoval teroristični napad na izraelske atlete na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Sam je to označil kot najtežji trenutek v njegovi politični karieri.
Za vrhunec njegove kariere pa nedvomno velja 30. september 1989, ko je več tisoč Vzhodnim Nemcem, ki so taborili pred nemškim veleposlaništvom v Pragi, dejal, da lahko svobodno odidejo na Zahod.
Pomembno vlogo je potem odigral tudi pri osamosvajanju Slovenije in Hrvaške in pri nemškem priznanju njune neodvisnosti pred ostalimi članicami tedanje evropske in mednarodne skupnosti. Za to je leta 1992 prejel tudi zlati častni znak svobode Republike Slovenije. ...
