2016 je po dolgi in hudi bolezni je v starosti 86 let umrl pisatelj Imre Kertesz. Leta 2002 je postal prvi madžarski prejemnik Nobelove nagrade za književnost.
V svojem opusu "krhko izkušnjo posameznika zoperstavlja barbarski arbitrarnosti zgodovine", je takrat v svoji utemeljitvi zapisala švedska akademija.
Pisatelj, esejist in prevajalec Kertesz se je rodil 9. novembra 1929 v judovski družini v Budimpešti. Med 2. svetovno vojno je bil deportiran v nemški koncentracijski taborišči Auschwitz in Buchenwald. V naslednjih desetletjih se je skozi življenje prebijal kot novinar in prevajalec.
Kot prevajalec se je specializiral v delih Huga von Hofmannsthala, Eliasa Canettija, Josepha Rotha in Arthurja Schnitzlerja ter nemških mislecev, kot so Friedrich Nietzsche, Sigmund Freud in Ludwig Wittgenstein. Ustvarjal je tudi za gledališče.
Izkušnja holokavsta je botrovala Brezusodnosti
Vendar mu izkušnje holokavsta niso dale miru. Tako je med letoma 1960 in 1973 pripravljal svoje najpomembnejše delo, roman Brezusodnost. V komunističnem režimu je knjiga sicer leta 1975 res izšla, vendar je avtor ostal zamolčan, tako da mu je literarno priznanje prinesla šele nova izdaja leta 1985.
Čeprav s svojim prvim romanom ni dosegel širšega kritiškega priznanja, se je uveljavil kot edinstven in provokativen glas sodobne madžarske literature. V svojem romanu je opisal mladeniča, ki ga aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče, vendar preživi.
To je bil prvi del t. i. trilogije brezusodnosti, po njem so leta 2005 posneli tudi film. Sledila sta Fiasko, izdan leta 1988, in Kadiš za nerojenega otroka, objavljen leta 1990. Protagonist vseh treh je ista oseba, v prvem delu kot otrok, v drugem pisatelj srednjih let, ki je preživel holokavst in ne more izdati knjige. Tretji del pa govori o njegovi zavrnitvi, da bi v svetu, ki je ustvaril in dovolil holokavst, dobil otroka. Zadnji del je judovska molitev za umrle.
O banalnosti zla
V svojih delih se je Kertesz pridružil mnogim drugim intelektualcem v evropskih komunističnih državah, ki so s svojimi zgodbami o totalitarizmu prikrito spregovorili o nacizmu. Pisatelj v obstoju koncentracijskih taborišč in ljudi, ki so jih vodili, ni našel ničesar nerazumljivega ali izrednega. Pojmoval jih je kot zlo v svetu, ki ni niti napaka niti naključje, temveč rezultat razumskega delovanja razumskih posameznikov.
V zgodnjih 80. letih je bil še relativno neznan avtor, po zamenjavi režima leta 1989 pa so njegova dela začela dobivati mednarodno pozornost. Prevedena so bila v francoščino, švedščino, nemščino, angleščino in druge jezike, tudi v slovenščino, v kateri sta dosegljiva prvi in zadnji del trilogije; oba je prevedel Jože Hradil.
Plodovita pozna leta
V 90. letih je Kertesz objavil več del kot v vseh prejšnjih desetletjih, med drugim roman Felszamolas (Likvidacija, 2003), v katerem založnik išče izgubljeno delo pisatelja, preživelega v holokavstu, ki je napravil samomor. V zadnjih letih je bil pisatelj razpet med Berlinom in Budimpešto. ...
2016 je po dolgi in hudi bolezni je v starosti 86 let umrl pisatelj Imre Kertesz. Leta 2002 je postal prvi madžarski prejemnik Nobelove nagrade za književnost.
V svojem opusu "krhko izkušnjo posameznika zoperstavlja barbarski arbitrarnosti zgodovine", je takrat v svoji utemeljitvi zapisala švedska akademija.
Pisatelj, esejist in prevajalec Kertesz se je rodil 9. novembra 1929 v judovski družini v Budimpešti. Med 2. svetovno vojno je bil deportiran v nemški koncentracijski taborišči Auschwitz in Buchenwald. V naslednjih desetletjih se je skozi življenje prebijal kot novinar in prevajalec.
Kot prevajalec se je specializiral v delih Huga von Hofmannsthala, Eliasa Canettija, Josepha Rotha in Arthurja Schnitzlerja ter nemških mislecev, kot so Friedrich Nietzsche, Sigmund Freud in Ludwig Wittgenstein. Ustvarjal je tudi za gledališče.
Izkušnja holokavsta je botrovala Brezusodnosti
Vendar mu izkušnje holokavsta niso dale miru. Tako je med letoma 1960 in 1973 pripravljal svoje najpomembnejše delo, roman Brezusodnost. V komunističnem režimu je knjiga sicer leta 1975 res izšla, vendar je avtor ostal zamolčan, tako da mu je literarno priznanje prinesla šele nova izdaja leta 1985.
Čeprav s svojim prvim romanom ni dosegel širšega kritiškega priznanja, se je uveljavil kot edinstven in provokativen glas sodobne madžarske literature. V svojem romanu je opisal mladeniča, ki ga aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče, vendar preživi.
To je bil prvi del t. i. trilogije brezusodnosti, po njem so leta 2005 posneli tudi film. Sledila sta Fiasko, izdan leta 1988, in Kadiš za nerojenega otroka, objavljen leta 1990. Protagonist vseh treh je ista oseba, v prvem delu kot otrok, v drugem pisatelj srednjih let, ki je preživel holokavst in ne more izdati knjige. Tretji del pa govori o njegovi zavrnitvi, da bi v svetu, ki je ustvaril in dovolil holokavst, dobil otroka. Zadnji del je judovska molitev za umrle.
O banalnosti zla
V svojih delih se je Kertesz pridružil mnogim drugim intelektualcem v evropskih komunističnih državah, ki so s svojimi zgodbami o totalitarizmu prikrito spregovorili o nacizmu. Pisatelj v obstoju koncentracijskih taborišč in ljudi, ki so jih vodili, ni našel ničesar nerazumljivega ali izrednega. Pojmoval jih je kot zlo v svetu, ki ni niti napaka niti naključje, temveč rezultat razumskega delovanja razumskih posameznikov.
V zgodnjih 80. letih je bil še relativno neznan avtor, po zamenjavi režima leta 1989 pa so njegova dela začela dobivati mednarodno pozornost. Prevedena so bila v francoščino, švedščino, nemščino, angleščino in druge jezike, tudi v slovenščino, v kateri sta dosegljiva prvi in zadnji del trilogije; oba je prevedel Jože Hradil.
Plodovita pozna leta
V 90. letih je Kertesz objavil več del kot v vseh prejšnjih desetletjih, med drugim roman Felszamolas (Likvidacija, 2003), v katerem založnik išče izgubljeno delo pisatelja, preživelega v holokavstu, ki je napravil samomor. V zadnjih letih je bil pisatelj razpet med Berlinom in Budimpešto. ...
