2016 je v 68. letu starosti umrla slovenska pevka Tatjana Gros. Tatjana spada v zlato generacijo slovenskih izvajalcev, generacijo tistih, ko so pevci še peli in instrumentalisti igrali. Bila je najljubša pevka preminule Simone Weiss.
Rodila se je 21. marca 1948 v Novem mestu, s petjem pa je bila tesno povezana že v osnovni šoli, kjer je iskala svoj izraz kot solistka in zborovska pevka. Po končani gimnaziji in nižji glasbeni šoli, kjer se je učila igranja na klavir, je v rojstnem mestu sodelovala s skupino Dizzy Combo in se že leto po svoji polnoletnosti začela poklicno ukvarjati z glasbo.
Njen prvi festivalski nastop na Slovenski popevki je bil 1967, kjer je predstavila popevko Klic iz Divjine avtorja Janeza Jemca, tri leta kasneje je na istem festivalu zapela Ljubim te, 1973 – takrat, ko se je poslovila od glasbenih odrov – pa si je zmago pripela s popevko Jožeta Privška, po kateri je vsem ostala v največjem spominu, čudovito Zato sem noro te ljubila. Besedilo balade je bilo delo Miroslava Košute.
1973 je na istem festivalu, tudi sicer je nastopala na vseh velikih glasbenih dogodkih pokojne SFRJ, še zadnjič zapela in prejela 1. nagrado strokovne žirije za interpretacijo besedila Elze Budau in rajnkega skladatelja Jožeta Privška za skladbo Zelena leta.
Tatjano je od tod peljala pot v samouresničevanje skozi duhovnost, o tem je v sooavtorstvu napisala tudi knjigo Svetlobni križi in drugi čudeži (1999). »Enkrat pa vse mine ...« je prepevala Tatjana, a njena zapuščina bo živela v melodijah in srcih vseh, ki so jo imeli radi. ...
2016 je v 68. letu starosti umrla slovenska pevka Tatjana Gros. Tatjana spada v zlato generacijo slovenskih izvajalcev, generacijo tistih, ko so pevci še peli in instrumentalisti igrali. Bila je najljubša pevka preminule Simone Weiss.
Rodila se je 21. marca 1948 v Novem mestu, s petjem pa je bila tesno povezana že v osnovni šoli, kjer je iskala svoj izraz kot solistka in zborovska pevka. Po končani gimnaziji in nižji glasbeni šoli, kjer se je učila igranja na klavir, je v rojstnem mestu sodelovala s skupino Dizzy Combo in se že leto po svoji polnoletnosti začela poklicno ukvarjati z glasbo.
Njen prvi festivalski nastop na Slovenski popevki je bil 1967, kjer je predstavila popevko Klic iz Divjine avtorja Janeza Jemca, tri leta kasneje je na istem festivalu zapela Ljubim te, 1973 – takrat, ko se je poslovila od glasbenih odrov – pa si je zmago pripela s popevko Jožeta Privška, po kateri je vsem ostala v največjem spominu, čudovito Zato sem noro te ljubila. Besedilo balade je bilo delo Miroslava Košute.
1973 je na istem festivalu, tudi sicer je nastopala na vseh velikih glasbenih dogodkih pokojne SFRJ, še zadnjič zapela in prejela 1. nagrado strokovne žirije za interpretacijo besedila Elze Budau in rajnkega skladatelja Jožeta Privška za skladbo Zelena leta.
Tatjano je od tod peljala pot v samouresničevanje skozi duhovnost, o tem je v sooavtorstvu napisala tudi knjigo Svetlobni križi in drugi čudeži (1999). »Enkrat pa vse mine ...« je prepa Tatjana, a njena zapuščina bo živela v melodijah in srcih vseh, ki so jo imeli radi. ...
