1942 so mesto Ljubljana, ki je bilo središče narodnoosvobodilnega gibanja in sedež njegovega vodstva, ograjevati z bodečo žico.
Okupacija Ljubljane zaseda v zgodovini evropskih prestolnic posebno mesto, saj je bilo le malo naselij popolnoma okupiranih in tako rekoč spremenjenih v koncentracijsko taborišče.
Samo utrjevanje Ljubljane se je začelo 22. februarja 1942 zvečer na ukaz visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Graziola in poveljnika 11. armadnega korpusa, generala Maria Robottija. Prvotna gradnja, ki je bila začasna (bodeča žica, koli ...), je bila končana naslednjega dne ob 14. uri. Tega dne, 23. februarja, je Grazioli izdal še prepoved izhoda iz mesta Ljubljane; s tem ukazom je omejil prihod in izhod na 11 cestnih prehodov (t. i. blokov), ki so jih lahko prečkale le osebe z dovoljenjem komisariata.
Ob obroču okoli Ljubljane je bilo več kot 70 bunkerjev, dolg pa je bil približno 30 kilometrov. V Ljubljano ali iz nje je bilo mogoče priti le skozi 11 nadzorovanih prehodov, in to s posebnimi prepustnicami.
Ko je Italija septembra 1943 kapitulirala, je slovenska narodnoosvobodilna vojska zasedla ozemlje vse do Ljubljane, ki je bila tri dni povsem svobodna. 10. septembra pa so prišli novi okupatorji, Nemci. Znova so se vrstile množične aretacije, odgoni v taborišča, streljanje talcev ... Temu se je proti koncu vojne pridružilo vse hujše pomanjkanje, v februarju in marcu leta 1945 pa še zavezniško bombardiranje. Partizanske enote so se približale Ljubljani na začetku maja 1945. 7. maja so se razvneli hudi boji na vsej obrambni črti; najmočnejša je bila sovražnikova obramba na Orlah, ki jo je 15. partizanska brigada strla šele 9. maja (čeprav je brezpogojna kapitulacija vseh nemških oboroženih sil začela uradno veljati že 8. maja ob 23. uri).
Kot edino z žično ograjo izolirano mesto v Evropi v drugi svetovni vojni je Ljubljana 9. maja leta 1970 dobila častni naziv “mesto heroj”. ...
1942 so mesto Ljubljana, ki je bilo središče narodnoosvobodilnega gibanja in sedež njegovega vodstva, ograjevati z bodečo žico.
Okupacija Ljubljane zaseda v zgodovini evropskih prestolnic posebno mesto, saj je bilo le malo naselij popolnoma okupiranih in tako rekoč spremenjenih v koncentracijsko taborišče.
Samo utrjevanje Ljubljane se je začelo 22. februarja 1942 zvečer na ukaz visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Graziola in poveljnika 11. armadnega korpusa, generala Maria Robottija. Prvotna gradnja, ki je bila začasna (bodeča žica, koli ...), je bila končana naslednjega dne ob 14. uri. Tega dne, 23. februarja, je Grazioli izdal še prepoved izhoda iz mesta Ljubljane; s tem ukazom je omejil prihod in izhod na 11 cestnih prehodov (t. i. blokov), ki so jih lahko prečkale le osebe z dovoljenjem komisariata.
Ob obroču okoli Ljubljane je bilo več kot 70 bunkerjev, dolg pa je bil približno 30 kilometrov. V Ljubljano ali iz nje je bilo mogoče priti le skozi 11 nadzorovanih prehodov, in to s posebnimi prepustnicami.
Ko je Italija septembra 1943 kapitulirala, je slovenska narodnoosvobodilna vojska zasedla ozemlje vse do Ljubljane, ki je bila tri dni povsem svobodna. 10. septembra pa so prišli novi okupatorji, Nemci. Znova so se vrstile množične aretacije, odgoni v taborišča, streljanje talcev ... Temu se je proti koncu vojne pridružilo vse hujše pomanjkanje, v februarju in marcu leta 1945 pa še zavezniško bombardiranje. Partizanske enote so se približale Ljubljani na začetku maja 1945. 7. maja so se razvneli hudi boji na vsej obrambni črti; najmočnejša je bila sovražnikova obramba na Orlah, ki jo je 15. partizanska brigada strla šele 9. maja (čeprav je brezpogojna kapitulacija vseh nemških oboroženih sil začela uradno veljati že 8. maja ob 23. uri).
Kot edino z žično ograjo izolirano mesto v Evropi v drugi svetovni vojni je Ljubljana 9. maja leta 1970 dobila častni naziv “mesto heroj”. ...
