1900 se je rodil zdravnik, ginekolog in porodničar, prof. dr. Pavel Lunaček.
Pavel Lunaček je svoje življenje in delo posvetil organizaciji in razvoju ginekološko-porodniške stroke v Sloveniji ter postavil temelje sodobnemu slovenskemu porodništvu. V težkih povojnih razmerah je uvedel strog higienski režim in uspešno zajezil veliko okužb in bolezni, razvil je omrežje stacionarnih in ambulantnih zavodov, dispanzerjev za zdravstveno in socialno varstvo žena, mater in otrok. Zaradi strokovnega vodenja porodnic in porodov se je umrljivost mater in novorojenčkov občutno zmanjšala. Pozornost je namenil tudi izobraževanju tako medicinskih sester in babic kot tudi zdravnikov in se zavzel za ustanovitev popolne Medicinske fakultete v Ljubljani.
"Čeprav so v bolnišnicah, ki jih je zasnoval in vodil, rešili veliko dragocenih življenj, pa tih in skromen, kot je bil, ni govoril o sebi in o svojem velikem delu ves čas boja," je v knjigi Nekoč je bilo o Lunačku zapisala Božena Grosman. "Z novim zaletom se je po vojni podal na preureditev porodniške službe, na preprečevanje bolezni in zdravstveno zaščito žene in matere. Iz svoje porodnišnice je skoraj popolnoma pregnal smrt."
Še prej, med drugo svetovno vojno, je Lunaček kot član matičnega odbora Osvobodilne fronte za Ljubljano vodil zbiranje in pošiljanje sanitetnega materiala za partizane, leta 1942 pa se je tudi sam vključil v narodnoosvobodilno vojsko. V razmerah partizanskega vojskovanja je razvil in uveljavil svoj koncept ilegalnih bolnišnic; ranjenci so bili po novem oskrbovani v bolnišnicah zunaj vojnih območij in niso več obremenjavali bojnih enot. Na Slovenskem so postavili približno šestdeset ilegalnih bolnišnic.
Lunaček je bil tudi redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dvakrat pa je dobil Prešernovo nagrado. ...
1900 se je rodil zdravnik, ginekolog in porodničar, prof. dr. Pavel Lunaček.
Pavel Lunaček je svoje življenje in delo posvetil organizaciji in razvoju ginekološko-porodniške stroke v Sloveniji ter postavil temelje sodobnemu slovenskemu porodništvu. V težkih povojnih razmerah je uvedel strog higienski režim in uspešno zajezil veliko okužb in bolezni, razvil je omrežje stacionarnih in ambulantnih zavodov, dispanzerjev za zdravstveno in socialno varstvo žena, mater in otrok. Zaradi strokovnega vodenja porodnic in porodov se je umrljivost mater in novorojenčkov občutno zmanjšala. Pozornost je namenil tudi izobraževanju tako medicinskih sester in babic kot tudi zdravnikov in se zavzel za ustanovitev popolne Medicinske fakultete v Ljubljani.
"Čeprav so v bolnišnicah, ki jih je zasnoval in vodil, rešili veliko dragocenih življenj, pa tih in skromen, kot je bil, ni govoril o sebi in o svojem velikem delu ves čas boja," je v knjigi Nekoč je bilo o Lunačku zapisala Božena Grosman. "Z novim zaletom se je po vojni podal na preureditev porodniške službe, na preprečevanje bolezni in zdravstveno zaščito žene in matere. Iz svoje porodnišnice je skoraj popolnoma pregnal smrt."
Še prej, med drugo svetovno vojno, je Lunaček kot član matičnega odbora Osvobodilne fronte za Ljubljano vodil zbiranje in pošiljanje sanitetnega materiala za partizane, leta 1942 pa se je tudi sam vključil v narodnoosvobodilno vojsko. V razmerah partizanskega vojskovanja je razvil in uveljavil svoj koncept ilegalnih bolnišnic; ranjenci so bili po novem oskrbovani v bolnišnicah zunaj vojnih območij in niso več obremenli bojnih enot. Na Slovenskem so postavili približno šestdeset ilegalnih bolnišnic.
Lunaček je bil tudi redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dvakrat pa je dobil Prešernovo nagrado. ...
