2014 je v 66 letu starosti je umrl za posledicami infarkta Paco de Lucía, verjetno eden največjih kitaristov flamenka vseh časov.
Virtuoza je Ljubljana gostila kar nekajkrat: leta 2004 je nastopil v izboru Braneta Rončela v sklopu 52. poletnega festivala v Križankah, leta 2010 pa je vnaprej razprodal Gallusovo dvorano Cankarjevega doma in nato še dva večera zapored gostoval v Križankah. Sicer je zadnjih nekaj let živel v Toledu, poletja pa preživljal v Mehiki.
Zaščitni znaki repertoarja tega virtuoza šestih strun so bile rumba Entre dos aguas (na vrhu španske lestvice največjih uspešnic je bila kar 20 tednov), La Barrosa, B la Viña, Homenaje al Niño Ricardo in številne druge skladbe; leta 2004 je dobil tudi nagrado grammy za najboljši album leta v flamenku. Leta 2004 je kot "najbolj univerzalen kitarist flamenka" prejel še ugledno špansko nagrado, nagrado princa Asturije za umetnost.
Med njegovimi albumi - in teh je bilo več kot 30 - so gotovo omembe vredni še Fantasía flamenca, Recital de guitarra, El duende flamenco de Paco de Lucía, Almoraima, Solo quiero caminar, Paco de Lucía en Moscú, Zyryab, Siroco in Luzia. Zadnji je bil Cositas Buenas (2004), ki so ga kritiki opisali kot "mojstrovino", potem pa je leta 2011 izdal le še koncertni album En vivo. Leta 1995 se je vrnil tudi v vlogo producenta (ki jo je opustil v devetdesetih) ter stal za mlado pevko Tano in njenim albumom Tú, ven a mí.
Francisco Sánchez Gómez se je leta 1947 rodil v romski četrti v Algecirasu v Gibraltarskem zalivu na jugu Španije. Okolje, v katerem je odraščal, in glasbeno nadarjena družina sta ljubezen do flamenka vanj vsadila že v rosni mladosti. Umetniško ime si je nadel po materi Lucii Gomes, ki je bila znana kot La Portuguesa, Portugalka. (Vzdevek se ga je v resnici prijel že v otroštvu, saj je v njegovi četrti živel cel kup Pacov, ki so jih ločevali po materah, in on je bil pač "Lucijin".)
Že pri 12 letih je bil soustanovitelj dua Los Chiquitos (njegov brat Pepe je pel, on pa je igral kitaro), ki je leta 1961 zmagal na tekmovanju v Jerezu; z denarjem je posnel svoj prvi album. Leta 1980 je dobil službo tretjega kitarista v Ansamblu klasičnega španskega baleta, z njimi se je prvič podal v ZDA, pozneje pa tudi obkrožil svet.
De Lucía je bil eden redkih kitaristov flamenka, ki so bili nadarjeni tudi za druge glasbene zvrsti, na primer džez, klasično in svetovno glasbo. Med drugim se je podpisal pod glasbo filmov Carmen, La Sabina in Balet Los Tarantos, ki je bil predstavljen v gledališču Teatro de la Zarzuela v Madridu.
Konec šestdesetih je Pacovo umetniško pot prekrižal Camarón de la Isla, še en velikan flamenka, ki je v drugi polovici 20. stoletja raziskoval ciganski cante jondo. Med letoma 1968 in 1977 sta skupaj posnela deset albumov; med bolj znanimi sta El Duende Flamenco (1972) in Fuente y Caudal (1973). Pozneje sta - skupaj in v svojih ločenih karierah - pripomogla k vzponu in priljubljenosti "križanega" flamenka, v katerega vdirajo elementi popa, džeza, salse in bosse nove. Po Camarónovi prezgodnji smrti leta 1992 je de Lucia odpovedal vse svoje nastope po svetu za skoraj vse leto in menda razmišljal celo o upokojitvi.
Album Friday Night in San Francisco, ki ga je leta 1981 posnel z Johnom McLaughlinom in Alom di Meolo, so ljudje pokupili v več kot milijonski nakladi, kar je bila za izvajalca flamenka skoraj nezaslišana številka. ...
2014 je v 66 letu starosti je umrl za posledicami infarkta Paco de Lucía, verjetno eden največjih kitaristov flamenka vseh časov.
Virtuoza je Ljubljana gostila kar nekajkrat: leta 2004 je nastopil v izboru Braneta Rončela v sklopu 52. poletnega festivala v Križankah, leta 2010 pa je vnaprej razprodal Gallusovo dvorano Cankarjevega doma in nato še dva večera zapored gostoval v Križankah. Sicer je zadnjih nekaj let živel v Toledu, poletja pa preživljal v Mehiki.
Zaščitni znaki repertoarja tega virtuoza šestih strun so bile rumba Entre dos aguas (na vrhu španske lestvice največjih uspešnic je bila kar 20 tednov), La Barrosa, B la Viña, Homenaje al Niño Ricardo in številne druge skladbe; leta 2004 je dobil tudi nagrado grammy za najboljši album leta v flamenku. Leta 2004 je kot "najbolj univerzalen kitarist flamenka" prejel še ugledno špansko nagrado, nagrado princa Asturije za umetnost.
Med njegovimi albumi - in teh je bilo več kot 30 - so gotovo omembe vredni še Fantasía flamenca, Recital de guitarra, El duende flamenco de Paco de Lucía, Almoraima, Solo quiero caminar, Paco de Lucía en Moscú, Zyryab, Siroco in Luzia. Zadnji je bil Cositas Buenas (2004), ki so ga kritiki opisali kot "mojstrovino", potem pa je leta 2011 izdal le še koncertni album En vivo. Leta 1995 se je vrnil tudi v vlogo producenta (ki jo je opustil v devetdesetih) ter stal za mlado pevko Tano in njenim albumom Tú, ven a mí.
Francisco Sánchez Gómez se je leta 1947 rodil v romski četrti v Algecirasu v Gibraltarskem zalivu na jugu Španije. Okolje, v katerem je odraščal, in glasbeno nadarjena družina sta ljubezen do flamenka vanj vsadila že v rosni mladosti. Umetniško ime si je nadel po materi Lucii Gomes, ki je bila znana kot La Portuguesa, Portugalka. (Vzdevek se ga je v resnici prijel že v otroštvu, saj je v njegovi četrti živel cel kup Pacov, ki so jih loči po materah, in on je bil pač "Lucijin".)
Že pri 12 letih je bil soustanovitelj dua Los Chiquitos (njegov brat Pepe je pel, on pa je igral kitaro), ki je leta 1961 zmagal na tekmovanju v Jerezu; z denarjem je posnel svoj prvi album. Leta 1980 je dobil službo tretjega kitarista v Ansamblu klasičnega španskega baleta, z njimi se je prvič podal v ZDA, pozneje pa tudi obkrožil svet.
De Lucía je bil eden redkih kitaristov flamenka, ki so bili nadarjeni tudi za druge glasbene zvrsti, na primer džez, klasično in svetovno glasbo. Med drugim se je podpisal pod glasbo filmov Carmen, La Sabina in Balet Los Tarantos, ki je bil predstavljen v gledališču Teatro de la Zarzuela v Madridu.
Konec šestdesetih je Pacovo umetniško pot prekrižal Camarón de la Isla, še en velikan flamenka, ki je v drugi polovici 20. stoletja raziskoval ciganski cante jondo. Med letoma 1968 in 1977 sta skupaj posnela deset albumov; med bolj znanimi sta El Duende Flamenco (1972) in Fuente y Caudal (1973). Pozneje sta - skupaj in v svojih ločenih karierah - pripomogla k vzponu in priljubljenosti "križanega" flamenka, v katerega vdirajo elementi popa, džeza, salse in bosse nove. Po Camarónovi prezgodnji smrti leta 1992 je de Lucia odpovedal vse svoje nastope po svetu za skoraj vse leto in menda razmišljal celo o upokojitvi.
Album Friday Night in San Francisco, ki ga je leta 1981 posnel z Johnom McLaughlinom in Alom di Meolo, so ljudje pokupili v več kot milijonski nakladi, kar je bila za izvajalca flamenka skoraj nezaslišana številka. ...
