2014 je v 85 letu starosti umrl nekdanji izraelski general, premier in nosilec nepregledne vrste drugih visokih političnih funkcij z vzdevkom "buldožer", Ariel Šaron. Umrl je po osmih letih kome v bolnišnici Tel Hašomer v bližini Tel Aviva. Njegovo življenje je zaznamovala predvsem vojska, vojaški način razmišljanja pa je ohranjal tudi kot nosilec številnih, tudi najvišjih političnih funkcij.
Rodil se je februarja leta 1928 v Kfar Malalu v današnjem Izraelu, v mošavu, kmetijski zadružni skupnosti, podobni kibucu. V tedanjo mandatno Palestino pod britansko upravo so njegovi starši, beloruska Juda Šmuel in Dvora Scheinermann, iz Gruzije pobegnili v strahu pred pogromi.
Vojak je postal v zgodnji mladosti. Še pred ustanovitvijo Izraela leta 1948 se je s 14 leti priključil Hagani, judovski paravojaški organizaciji, predhodnici izraelske vojske, ki je izvajala napade tako na Arabce kot na britanske sile v Palestini.
Kariera, polna državnega terorizma
Po ustanovitvi Izraela je postal poveljnik posebne Enote 101, namenjene povračilnim napadom na Palestince onkraj meja Izraela. Avgusta 1953 je Šaronova enota tako izvedla napad na palestinsko begunsko taborišče El Bureig v Gazi, ki jo je takrat zasedal Egipt, in po izraelskih navedbah ubila 50 beguncev.
V letih 1955 in 1956 je padalska brigada pod Šaronovim poveljstvom nadaljevala podobne teroristične akcije v imenu države Izrael tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. Leta 1971 so enote pod njegovim poveljstvom v Gazi uničile kakšnih 2.000 palestinskih domov. Eden izmed Šaronovih vzdevkov je bil sicer "buldožer" tako zaradi njegove postave kot njegovega delovanja. „Šaron je bil vedno prvak nasilnih rešitev in praktikant najbolj divjih brutalnosti do arabskih civilistov,“ je zapisal izraelski zgodovinar Avi Šlaim.
Invazija na Libanon
Šaron je bil udeleženec vseh izraelskih vojn, a vojna proti Libanonu leta 1982 ga je verjetno najbolj "proslavila". Kot izraelski obrambni minister - na ta položaj ga je leto prej postavil premier Menahem Begin, ki je leta 1982 Palestince označil za dvoglave zveri - je bil idejni vodja izraelske invazije na Libanon.
"Bejrutski klavec"
Falanga, ki jo je uril in ji ukazoval Izrael, je od 16. do 18. septembra ubila, mučila in posilila več tisoč civilistov (natančno število ni znano, podatki se gibljejo med 800 in 3.500), pri čemer jim je dejavno pomagala izraelska vojska, ki je nadzorovala dostop do taborišč. Poleg tega je ponoči s svetlobnimi raketami Falangi olajšala delovanje. Pokol v Sabri in Šatili je Šaronu prislužil naziv "bejrutski klavec".
Večni minister
Seznam njegovih političnih funkcij je sicer izjemen. Bil je poslanec, minister za kmetijstvo, obrambo, industrijo in trgovino, gradbeništvo in stanovanjske zadeve, nacionalno infrastrukturo in zunanje zadeve. Bil je tudi premier. Tudi do tega položaja je prišel po zaslugi vojaške logike.
Z intifado do premierskega stolčka
Povod za začetek druge intifade, palestinskega upora proti izraelski okupaciji, leta 2000 se pripisuje ravno Šaronu. Septembra leta 2000 se je kot vodja takrat opozicijske stranke Likud z dovoljenjem premierja Ehuda Baraka v spremstvu več kot 1.000 izraelskih policistov sprehodil po najbolj svetem kraju za Jude, Tempeljskem griču, oziroma tretjem najbolj svetem kraju za muslimane, Haram al Šarifu, kjer stoji tudi mošeja Al Aksa, po kateri je dobila druga intifada tudi ime.
Od "železnega" do betonskega zidu
Predvsem zadnjo naj bi Izrael pod Šaronom dosegel tudi s fizičnim ločevanjem Izraela od Palestincev. Če je duhovni oče izraelske desnice Vladimir Ze'ev Jabotinski v dvajsetih letih 20. stoletja glede odnosov z Arabci govoril o "železnem zidu", torej ideji judovske vojaške premoči nad arabskimi sosedi, je Šaron to idejo udejanjil dobesedno.
Umik iz Gaze ...
Eno izmed zadnjih Šaronovih odmevnih dejanj pa je za številne presenetljiva odločitev o enostranskem umiku judovskih naseljencev iz Gaze (in izpraznitvi štirih naselij na severu Zahodnega brega) leta 2005. Šaronova vlada se je takrat namreč odločila, da iz zasedene Gaze umakne vseh 8.000 judovskih naseljencev in uniči njihove domove. Številka je v primerjavi z današnjimi 500.000 judovskimi naseljenci na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu sicer nizka.
... in širitev na Zahodnem bregu
Leto pozneje je Izrael na Zahodnem bregu naselil 12.000 novih judovskih naseljencev. V zameno za umik iz Gaze je namreč Šaron od ZDA zahteval dopustitev naseljevanja na Zahodnem bregu. Umik iz Gaze je bil tako uvod v novo ekspanzijo na zasedenih palestinskih ozemljih in s tem razkosanje Zahodnega brega in priključitev tamkajšnjih velikih judovskih naselij in mest k Izraelu.
"Mož miru"
Šaron, ki je svojo avtobiografijo naslovil "Bojevnik", je imel več vzdevkov. Omenili smo dva, "buldožer" in "klavec Bejruta". Za nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha pa je bil Šaron "mož miru". Ko pride ta oznaka od ameriškega predsednika, jo je morda primerneje razumeti v njenem nasprotju. V primeru Šarona je to še posebej očitno. ...
2014 je v 85 letu starosti umrl nekdanji izraelski general, premier in nosilec nepregledne vrste drugih visokih političnih funkcij z vzdevkom "buldožer", Ariel Šaron. Umrl je po osmih letih kome v bolnišnici Tel Hašomer v bližini Tel Aviva. Njegovo življenje je zaznamovala predvsem vojska, vojaški način razmišljanja pa je ohranjal tudi kot nosilec številnih, tudi najvišjih političnih funkcij.
Rodil se je februarja leta 1928 v Kfar Malalu v današnjem Izraelu, v mošavu, kmetijski zadružni skupnosti, podobni kibucu. V tedanjo mandatno Palestino pod britansko upravo so njegovi starši, beloruska Juda Šmuel in Dvora Scheinermann, iz Gruzije pobegnili v strahu pred pogromi.
Vojak je postal v zgodnji mladosti. Še pred ustanovitvijo Izraela leta 1948 se je s 14 leti priključil Hagani, judovski paravojaški organizaciji, predhodnici izraelske vojske, ki je izvajala napade tako na Arabce kot na britanske sile v Palestini.
Kariera, polna državnega terorizma
Po ustanovitvi Izraela je postal poveljnik posebne Enote 101, namenjene povračilnim napadom na Palestince onkraj meja Izraela. Avgusta 1953 je Šaronova enota tako izvedla napad na palestinsko begunsko taborišče El Bureig v Gazi, ki jo je takrat zasedal Egipt, in po izraelskih navedbah ubila 50 beguncev.
V letih 1955 in 1956 je padalska brigada pod Šaronovim poveljstvom nadalja podobne teroristične akcije v imenu države Izrael tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. Leta 1971 so enote pod njegovim poveljstvom v Gazi uničile kakšnih 2.000 palestinskih domov. Eden izmed Šaronovih vzdevkov je bil sicer "buldožer" tako zaradi njegove postave kot njegovega delovanja. „Šaron je bil vedno prvak nasilnih rešitev in praktikant najbolj divjih brutalnosti do arabskih civilistov,“ je zapisal izraelski zgodovinar Avi Šlaim.
Invazija na Libanon
Šaron je bil udeleženec vseh izraelskih vojn, a vojna proti Libanonu leta 1982 ga je verjetno najbolj "proslavila". Kot izraelski obrambni minister - na ta položaj ga je leto prej postavil premier Menahem Begin, ki je leta 1982 Palestince označil za dvoglave zveri - je bil idejni vodja izraelske invazije na Libanon.
"Bejrutski klavec"
Falanga, ki jo je uril in ji ukazoval Izrael, je od 16. do 18. septembra ubila, mučila in posilila več tisoč civilistov (natančno število ni znano, podatki se gibljejo med 800 in 3.500), pri čemer jim je dejavno pomagala izraelska vojska, ki je nadzorovala dostop do taborišč. Poleg tega je ponoči s svetlobnimi raketami Falangi olajšala delovanje. Pokol v Sabri in Šatili je Šaronu prislužil naziv "bejrutski klavec".
Večni minister
Seznam njegovih političnih funkcij je sicer izjemen. Bil je poslanec, minister za kmetijstvo, obrambo, industrijo in trgovino, gradbeništvo in stanovanjske zadeve, nacionalno infrastrukturo in zunanje zadeve. Bil je tudi premier. Tudi do tega položaja je prišel po zaslugi vojaške logike.
Z intifado do premierskega stolčka
Povod za začetek druge intifade, palestinskega upora proti izraelski okupaciji, leta 2000 se pripisuje ravno Šaronu. Septembra leta 2000 se je kot vodja takrat opozicijske stranke Likud z dovoljenjem premierja Ehuda Baraka v spremstvu več kot 1.000 izraelskih policistov sprehodil po najbolj svetem kraju za Jude, Tempeljskem griču, oziroma tretjem najbolj svetem kraju za muslimane, Haram al Šarifu, kjer stoji tudi mošeja Al Aksa, po kateri je dobila druga intifada tudi ime.
Od "železnega" do betonskega zidu
Predvsem zadnjo naj bi Izrael pod Šaronom dosegel tudi s fizičnim ločevanjem Izraela od Palestincev. Če je duhovni oče izraelske desnice Vladimir Ze'ev Jabotinski v dvajsetih letih 20. stoletja glede odnosov z Arabci govoril o "železnem zidu", torej ideji judovske vojaške premoči nad arabskimi sosedi, je Šaron to idejo udejanjil dobesedno.
Umik iz Gaze ...
Eno izmed zadnjih Šaronovih odmevnih dejanj pa je za številne presenetljiva odločitev o enostranskem umiku judovskih naseljencev iz Gaze (in izpraznitvi štirih naselij na severu Zahodnega brega) leta 2005. Šaronova vlada se je takrat namreč odločila, da iz zasedene Gaze umakne vseh 8.000 judovskih naseljencev in uniči njihove domove. Številka je v primerjavi z današnjimi 500.000 judovskimi naseljenci na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu sicer nizka.
... in širitev na Zahodnem bregu
Leto pozneje je Izrael na Zahodnem bregu naselil 12.000 novih judovskih naseljencev. V zameno za umik iz Gaze je namreč Šaron od ZDA zaht dopustitev naseljevanja na Zahodnem bregu. Umik iz Gaze je bil tako uvod v novo ekspanzijo na zasedenih palestinskih ozemljih in s tem razkosanje Zahodnega brega in priključitev tamkajšnjih velikih judovskih naselij in mest k Izraelu.
"Mož miru"
Šaron, ki je svojo avtobiografijo naslovil "Bojevnik", je imel več vzdevkov. Omenili smo dva, "buldožer" in "klavec Bejruta". Za nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha pa je bil Šaron "mož miru". Ko pride ta oznaka od ameriškega predsednika, jo je morda primerneje razumeti v njenem nasprotju. V primeru Šarona je to še posebej očitno. ...
