1808 se je v Kranju rodil slovenski časnikar, politik, zdravnik in živinozdravnik Janez Bleiweis.
Osnoval in urednikoval je prvi in še dolgo edini slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice. Bil je profesor na liceju v Ljubljani, deželni živinozdravnik, ljubljanski občinski svetnik, deželni odbornik, član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik Slovenske matice. Na področju jezika je uveljavil gajico, zaslužen je tudi za obrambo slovenščine pred ilirizmom.
Prizadeval si je za napredek in blaginjo kmečkega in obrtniškega prebivalstva. Kmetijstvo in obrt je namreč smatral za temelj gospodarstva. Zavzemal se je za uvedbo slovenščine v šole in urade. Med slovenskim ljudstvom je bil zelo priljubljen, imenovali so ga oče slovenske domovine. Ob smrti ga je cesar Franc Jožef I. razglasil za viteza Trsteniškega. Umrl je 29. novembra 1881 v Ljubljani.
Zgodovinarji imajo deljena mnenja o njem. Tisti, ki so o njem pisali pred letom 1991, so ga v glavnem kritizirali zaradi mlačne in neodločne drže v boju za narodne pravice, nekateri so mu očitali celo oportunizem.
Tako Vasilij Melik navaja Avgusta Žigona, ki je imel Bleiweisa za ignoranta, diktatorja, oportunista, hladnega špekulanta, egoista, za dobrega politika le za vaško obzorje poljedelca in živinorejca. Zgodovinarji pa so ga po letu 1991 tudi hvalili zaradi Novic in prispevka k nastanku in ohranitvi slovenščine, izobraževanju in bujenju slovenskega naroda ter zmernosti in umirjenosti pri boju za narodne pravice. Vodopivec na primer zapiše, da so Novice opravile pomembno nalogo v prizadevanjih za poenotenje slovenskega črkopisa. ...
1808 se je v Kranju rodil slovenski časnikar, politik, zdravnik in živinozdravnik Janez Bleiweis.
Osnoval in urednikoval je prvi in še dolgo edini slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice. Bil je profesor na liceju v Ljubljani, deželni živinozdravnik, ljubljanski občinski svetnik, deželni odbornik, član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik Slovenske matice. Na področju jezika je uveljavil gajico, zaslužen je tudi za obrambo slovenščine pred ilirizmom.
Prizad si je za napredek in blaginjo kmečkega in obrtniškega prebivalstva. Kmetijstvo in obrt je namreč smatral za temelj gospodarstva. Zavzemal se je za uvedbo slovenščine v šole in urade. Med slovenskim ljudstvom je bil zelo priljubljen, imenovali so ga oče slovenske domovine. Ob smrti ga je cesar Franc Jožef I. razglasil za viteza Trsteniškega. Umrl je 29. novembra 1881 v Ljubljani.
Zgodovinarji imajo deljena mnenja o njem. Tisti, ki so o njem pisali pred letom 1991, so ga v glavnem kritizirali zaradi mlačne in neodločne drže v boju za narodne pravice, nekateri so mu očitali celo oportunizem.
Tako Vasilij Melik navaja Avgusta Žigona, ki je imel Bleiweisa za ignoranta, diktatorja, oportunista, hladnega špekulanta, egoista, za dobrega politika le za vaško obzorje poljedelca in živinorejca. Zgodovinarji pa so ga po letu 1991 tudi hvalili zaradi Novic in prispevka k nastanku in ohranitvi slovenščine, izobraževanju in bujenju slovenskega naroda ter zmernosti in umirjenosti pri boju za narodne pravice. Vodopivec na primer zapiše, da so Novice opravile pomembno nalogo v prizadevanjih za poenotenje slovenskega črkopisa. ...
