1443 so Habsburžani in Celjski grofje podpisali pogodbo o dedovanju, če katera od rodbin izumre.
Celjski grofje predstavljajo najbolj znano in najpomembnejšo plemiško rodbino, ki je imela svojo matično posest na območju današnje Slovenije.
Sprva so se Celjski grofje od leta 1130 imenovali gospodje Posavski po Posavju, od leta 1173 pa po gradu Žovnek - Žovneški gospodje.
Kot prvi Žovneški nastopi Gebhard I. Savinjski, ki ga najdemo omenjenega v dveh listinah. Leta 1146 se je pojavil Leopold I., večkrat pa je bil omenjen tudi Gebhard II. Žovneški.
Zgodovina rodbine
Rod najdemo zapisan tudi z imenom Lemberški v listini, s katero so okoli leta 1235 dosmrtno zastavili odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom njegovemu opatu. Iz te listine sledi, da je Gebhard že imel v svoji oblasti krški fevd.
Gebhard II. je imel dva sinova Konrada I. in Leopolda II. Leta 1308 se je začel vzpon Žovneških gospodov. Takrat so se namreč povezali s Habsburžani in jim izročili svojo svobodno zemljo ter jo takoj dobili nazaj v fevd.
Širjenje posesti in moči
Po izumrtju rodbine grofov Vovbrških leta 1333 so pridobili njihovo posest in s tem Celje, ki tako postane nov rodbinski sedež. Zaradi tega so se tudi preimenovali in premaknili višje na plemiški lestvici - 16. aprila 1341 je Ludvik Bavarski Ulrika I. povzdignil v celjskega grofa. Enako je naredil tudi cesar Karel IV. Luksemburški 30. septembra 1372, ko jim je podelil naziv državnih grofov. Zadnji Žovneški gospod in prvi Celjski grof je bil Friderik I.
Herman II. reši Sigismunda Luksemburškega
Njihova posestva so se razširila, potem ko je Herman II. leta 1396 rešil Sigismunda Luksemburškega pred smrtjo v boju s Turki pri Nikopolju, pozneje pa se je še poročil s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko. Zaradi zaslug pri Nikopolju mu je Sigismund že leta 1397 podelil Varaždin in gospostvi Vinico v Podravini in Vrbovec v Zagorju.
Leta 1399 je prejel še dedno grofijo Zagorje, Sigismund pa jim je dodal še naziv zagorski grofje.
Leta 1405 celjski grofje pridobijo še Medžimurje s Čakovcem, leta 1407 pa upravo nad zagrebško škofijo in zagrebškim Gradcem. Leta 1406 je Sigismund imenoval Hermana II. za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana.
Sigismund je Hermanu II. 2. aprila 1415 podelil nov grad Pliberk s pripadajočim posestvom, devet dni kasneje pa je Celjskim podelil tudi pravico do krvnega sodstva v Celjski grofiji.
28. aprila 1418 so grofje Celjski dobili celotno dediščino izumrle rodbine ortenburških grofov in tako dobili grofiji Ortenburg in Strmec na Koroškem, kranjsko posestvo in vse njihove nazive in pravice.
Leta 1431 je Sigismund podelil Celjskim grofom pravico do kopanja in obdelovanja rude v vseh njihovih gospostvih. 30. novembra 1436 so bili Celjski povzdignjeni v državne kneze. Grofiji Celje in Ortenburg-Strmec sta bili razglašeni za praporna fevda.
Prav tako so Celjski dobili pravico do lastnega okrajnega sodišča v Celju, novčni in rudniški regal in pravico do naziva visokorodni.
Zaton rodbine
Marca 1437 so sklenili dedno pogodbo z Goriškimi grofi, 29. junija istega leta pa še desetletno vojaško zvezo s Frankopani.
Po vojni Celjskih grofov s krškim škofom Janezom Schallermannom leta 1437 so Habsburžani priznali Celjanom njihov položaj v deželi, a so Celjski morali priznati oblast kneza notranjeavstrijskih dežel.
Leta 1443 je prišlo do podpisa obojestranske dedne pogodbe med Celjskimi in Habsburžani. Z umorom Ulrika II. Celjskega leta 1456 v Beogradu je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega potomca, celjsko posest pa so po krajši vojni prevzeli Habsburžani. ...
1443 so Habsburžani in Celjski grofje podpisali pogodbo o dedovanju, če katera od rodbin izumre.
Celjski grofje predstavljajo najbolj znano in najpomembnejšo plemiško rodbino, ki je imela svojo matično posest na območju današnje Slovenije.
Sprva so se Celjski grofje od leta 1130 imenovali gospodje Posavski po Posavju, od leta 1173 pa po gradu Žovnek - Žovneški gospodje.
Kot prvi Žovneški nastopi Gebhard I. Savinjski, ki ga najdemo omenjenega v dveh listinah. Leta 1146 se je pojavil Leopold I., večkrat pa je bil omenjen tudi Gebhard II. Žovneški.
Zgodovina rodbine
Rod najdemo zapisan tudi z imenom Lemberški v listini, s katero so okoli leta 1235 dosmrtno zastavili odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom njegovemu opatu. Iz te listine sledi, da je Gebhard že imel v svoji oblasti krški fevd.
Gebhard II. je imel dva sinova Konrada I. in Leopolda II. Leta 1308 se je začel vzpon Žovneških gospodov. Takrat so se namreč povezali s Habsburžani in jim izročili svojo svobodno zemljo ter jo takoj dobili nazaj v fevd.
Širjenje posesti in moči
Po izumrtju rodbine grofov Vovbrških leta 1333 so pridobili njihovo posest in s tem Celje, ki tako postane nov rodbinski sedež. Zaradi tega so se tudi preimenovali in premaknili višje na plemiški lestvici - 16. aprila 1341 je Ludvik Bavarski Ulrika I. povzdignil v celjskega grofa. Enako je naredil tudi cesar Karel IV. Luksemburški 30. septembra 1372, ko jim je podelil naziv državnih grofov. Zadnji Žovneški gospod in prvi Celjski grof je bil Friderik I.
Herman II. reši Sigismunda Luksemburškega
Njihova posestva so se razširila, potem ko je Herman II. leta 1396 rešil Sigismunda Luksemburškega pred smrtjo v boju s Turki pri Nikopolju, pozneje pa se je še poročil s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko. Zaradi zaslug pri Nikopolju mu je Sigismund že leta 1397 podelil Varaždin in gospostvi Vinico v Podravini in Vrbovec v Zagorju.
Leta 1399 je prejel še dedno grofijo Zagorje, Sigismund pa jim je dodal še naziv zagorski grofje.
Leta 1405 celjski grofje pridobijo še Medžimurje s Čakovcem, leta 1407 pa upravo nad zagrebško škofijo in zagrebškim Gradcem. Leta 1406 je Sigismund imenoval Hermana II. za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana.
Sigismund je Hermanu II. 2. aprila 1415 podelil nov grad Pliberk s pripadajočim posestvom, devet dni kasneje pa je Celjskim podelil tudi pravico do krvnega sodstva v Celjski grofiji.
28. aprila 1418 so grofje Celjski dobili celotno dediščino izumrle rodbine ortenburških grofov in tako dobili grofiji Ortenburg in Strmec na Koroškem, kranjsko posestvo in vse njihove nazive in pravice.
Leta 1431 je Sigismund podelil Celjskim grofom pravico do kopanja in obdelovanja rude v vseh njihovih gospostvih. 30. novembra 1436 so bili Celjski povzdignjeni v državne kneze. Grofiji Celje in Ortenburg-Strmec sta bili razglašeni za praporna fevda.
Prav tako so Celjski dobili pravico do lastnega okrajnega sodišča v Celju, novčni in rudniški regal in pravico do naziva visokorodni.
Zaton rodbine
Marca 1437 so sklenili dedno pogodbo z Goriškimi grofi, 29. junija istega leta pa še desetletno vojaško zvezo s Frankopani.
Po vojni Celjskih grofov s krškim škofom Janezom Schallermannom leta 1437 so Habsburžani priznali Celjanom njihov položaj v deželi, a so Celjski morali priznati oblast kneza notranjeavstrijskih dežel.
Leta 1443 je prišlo do podpisa obojestranske dedne pogodbe med Celjskimi in Habsburžani. Z umorom Ulrika II. Celjskega leta 1456 v Beogradu je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega potomca, celjsko posest pa so po krajši vojni prevzeli Habsburžani. ...
