1901 je umrl slovenski pesnik Josip Murn - Aleksandrov.
Rodil se je kot nezakonski otrok Mariji Murn in Ignacu Cankarju. Mati je prišla z Gorenjske služit k družini Mayer v Ljubljano, kjer je bil njegov oče hlapec. Ta zanj ni skrbel, kmalu po njegovem rojstvu se je poročil z drugo, štiri leta kasneje pa umrl za tuberkolozo. Mati ga je v duševni stiski dala v rejo v Zadobrovo, sama pa je šla služit v Trst, od koder se ni vrnila. Bil je tudi v reji pri Sv. Krištofu, nazadnje pa pri materi Kalanovi na Poljanski cesti. Leta 1885 je bil sprejet v cerkveni šolski zavod Marijanišče. Od leta 1890 do 1895 je obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani in objavljal rokopise svojih pesmi v literarnem časopisu Dijaške vaje.
Po ljubljanskem potresu leta 1895 se je vrnil k materi Kalanovi, s katero sta se preselila v Cukrarno, kjer je preživel zadnji del svojega življenja. Tam se je spoprijateljil z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Otonom Župančičem. Vpisal se je na višjo gimnazijo v Ljubljani in postal sošolec Ivana Prijatelja. Bil je sprejet v dijaško literarno društvo Zadruga, iz katerega je kasneje izstopil. Zaljubil se je v Almo Souvan in ji v zborniku ljubljanskih maturantov posvetil cikel pesmi Noči.
Po maturi leta 1898 je s štipendijo Trgovsko obrtniške zbornice odšel na Dunaj. S študijem na eksportni akademiji ni uspel, zato se je želel prepisati na pravo na Dunaj in v Prago, a ker ni bil sprejet, je s tem izgubil štipendijo in se znašel v pomanjkanju. Poleg tega je bil čedalje bolj bolan, na oddih je odhajal na kmete na Gorenjsko, v Zalog pri Cerkljah ter v Zasip pri Bledu. Tu se je začel družiti s pesnico Vido Jeraj. Nekajkrat je preživljal svoje šolske počitnice v Vipavski dolini na domačiji pri Aleksandrovih, od tod psevdonim Aleksandrov. Leta 1899 se je vrnil v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot stenograf, leta 1900 pa kot pisar pri Trgovski zbornici. Kmalu zaradi bolezni tudi tega ni več zmogel in je ostal brez sredstev za življenje. Denarno ga je še najbolj podpirala materina sestra Marjana, od prej pa je imel skromne prihranke od poučevanja in pisateljevanja.
Pesnika so pokopali pri Sv. Krištofu, pozneje pa prenesli v grob pesnikov slovenske moderne na ljubljanskih Žalah, kjer je pokopan skupaj s Cankarjem, Kettejem in Župančičem.
Njegove pesmi so bivanjske, osebno izpovedne, razpoloženjske, le malo je ljubezenskih oz. erotičnih - namenjene so bile Almi Souvan. Tematika je pogosto kmečka, motivi pa so iz narave. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice, pripovedne spise, pripovedne in priložnostne pesmi, fragmente in nemške pesmi, opeval pa je tudi svetnike. Pesmi zaznamuje brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina, duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti, kar odraža njegovo nagnjenje k pesimizmu, duševni nemir - težilo ga je dejstvo, da je nezakonski otrok, za katerega se mati ni brigala. ...
1901 je umrl slovenski pesnik Josip Murn - Aleksandrov.
Rodil se je kot nezakonski otrok Mariji Murn in Ignacu Cankarju. Mati je prišla z Gorenjske služit k družini Mayer v Ljubljano, kjer je bil njegov oče hlapec. Ta zanj ni skrbel, kmalu po njegovem rojstvu se je poročil z drugo, štiri leta kasneje pa umrl za tuberkolozo. Mati ga je v duševni stiski dala v rejo v Zadobrovo, sama pa je šla služit v Trst, od koder se ni vrnila. Bil je tudi v reji pri Sv. Krištofu, nazadnje pa pri materi Kalanovi na Poljanski cesti. Leta 1885 je bil sprejet v cerkveni šolski zavod Marijanišče. Od leta 1890 do 1895 je obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani in objavljal rokopise svojih pesmi v literarnem časopisu Dijaške vaje.
Po ljubljanskem potresu leta 1895 se je vrnil k materi Kalanovi, s katero sta se preselila v Cukrarno, kjer je preživel zadnji del svojega življenja. Tam se je spoprijateljil z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Otonom Župančičem. Vpisal se je na višjo gimnazijo v Ljubljani in postal sošolec Ivana Prijatelja. Bil je sprejet v dijaško literarno društvo Zadruga, iz katerega je kasneje izstopil. Zaljubil se je v Almo Souvan in ji v zborniku ljubljanskih maturantov posvetil cikel pesmi Noči.
Po maturi leta 1898 je s štipendijo Trgovsko obrtniške zbornice odšel na Dunaj. S študijem na eksportni akademiji ni uspel, zato se je želel prepisati na pravo na Dunaj in v Prago, a ker ni bil sprejet, je s tem izgubil štipendijo in se znašel v pomanjkanju. Poleg tega je bil čedalje bolj bolan, na oddih je odhajal na kmete na Gorenjsko, v Zalog pri Cerkljah ter v Zasip pri Bledu. Tu se je začel družiti s pesnico Vido Jeraj. Nekajkrat je preživljal svoje šolske počitnice v Vipavski dolini na domačiji pri Aleksandrovih, od tod psevdonim Aleksandrov. Leta 1899 se je vrnil v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot stenograf, leta 1900 pa kot pisar pri Trgovski zbornici. Kmalu zaradi bolezni tudi tega ni več zmogel in je ostal brez sredstev za življenje. Denarno ga je še najbolj podpirala materina sestra Marjana, od prej pa je imel skromne prihranke od poučevanja in pisateljevanja.
Pesnika so pokopali pri Sv. Krištofu, pozneje pa prenesli v grob pesnikov slovenske moderne na ljubljanskih Žalah, kjer je pokopan skupaj s Cankarjem, Kettejem in Župančičem.
Njegove pesmi so bivanjske, osebno izpovedne, razpoloženjske, le malo je ljubezenskih oz. erotičnih - namenjene so bile Almi Souvan. Tematika je pogosto kmečka, motivi pa so iz narave. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice, pripovedne spise, pripovedne in priložnostne pesmi, fragmente in nemške pesmi, op pa je tudi svetnike. Pesmi zaznamuje brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina, duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti, kar odraža njegovo nagnjenje k pesimizmu, duševni nemir - težilo ga je dejstvo, da je nezakonski otrok, za katerega se mati ni brigala. ...
