1941 se je v Ljubljanici, potem ko je Ljubljano zavzela italijanska vojska, utopil morda najslavnejši ljubljanski župan, Ivan Hribar.
Ivan Hribar se je rodil v Trzinu. Po končanem šolanju je bil vrsto let zastopnik praške banke Slavija v Ljubljani.
S političnim sopotnikom Ivanom Tavčarjem je bil pred prvo svetovno vojno ena vodilnih osebnosti kranjske slovenske liberalne Narodne napredne stranke.
Ljubljanski župan je postal po rušilnem potresu in je slovenski prestolnici županoval od leta 1896 do 1910.
To obdobje so večkrat poimenovali "preporod Ljubljane" ali "obdobje Hribarjeve Ljubljane", saj je med njegovim županovanjem Ljubljana dobila vodovod, plinarno, elektrarno, električno železnico, prvo ljudsko kopališče, zgrajen je bil tudi Zmajski most.
Njegove zadnje izvolitve pa cesar Franc Jožef I. ni potrdil, ker je bil v nemilosti zaradi delovanja v času protinemških demonstracij leta 1908 (septembrski dogodki leta 1908).
Hribar je spodbujal razvoj šolstva in uvedbo slovenščine kot učnega jezika pri nekaterih predmetih v gimnaziji.
Zavzemal se je za ustanovitev slovenske univerze in združitev vseh slovenskih pokrajin. Sodeloval je pri ustanovitvi dramskega društva v Ljubljani, bil pa je tudi med ustanovitelji Mestne hranilnice. Dve leti je bil prvi jugoslovanski veleposlanik v Pragi, nato od 1921 do 1923 pokrajinski namestnik za Slovenijo in nazadnje od 1932 do 1938 jugoslovanski senator.
Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 je Ivan Hribar storil samomor v znak protesta proti italijanski okupaciji. Že devetdesetletni Hribar se je vračal s sestanka z italijansko upravo, ki mu je ravno ponudila županski položaj Ljubljane.
Hribar tega ni hotel sprejeti, ker bi s tem dal delno legitimacijo italijanski okupaciji, in je raje izbral smrt. Zavit v jugoslovansko zastavo je skočil v Ljubljanico. Zapustil je poslovilno pismo z verzi iz Krsta pri Savici pesnika Franceta Prešerna: "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi." ...
1941 se je v Ljubljanici, potem ko je Ljubljano zavzela italijanska vojska, utopil morda najslavnejši ljubljanski župan, Ivan Hribar.
Ivan Hribar se je rodil v Trzinu. Po končanem šolanju je bil vrsto let zastopnik praške banke Slavija v Ljubljani.
S političnim sopotnikom Ivanom Tavčarjem je bil pred prvo svetovno vojno ena vodilnih osebnosti kranjske slovenske liberalne Narodne napredne stranke.
Ljubljanski župan je postal po rušilnem potresu in je slovenski prestolnici županoval od leta 1896 do 1910.
To obdobje so večkrat poimenovali "preporod Ljubljane" ali "obdobje Hribarjeve Ljubljane", saj je med njegovim županovanjem Ljubljana dobila vodovod, plinarno, elektrarno, električno železnico, prvo ljudsko kopališče, zgrajen je bil tudi Zmajski most.
Njegove zadnje izvolitve pa cesar Franc Jožef I. ni potrdil, ker je bil v nemilosti zaradi delovanja v času protinemških demonstracij leta 1908 (septembrski dogodki leta 1908).
Hribar je spodbujal razvoj šolstva in uvedbo slovenščine kot učnega jezika pri nekaterih predmetih v gimnaziji.
Zavzemal se je za ustanovitev slovenske univerze in združitev vseh slovenskih pokrajin. Sodeloval je pri ustanovitvi dramskega društva v Ljubljani, bil pa je tudi med ustanovitelji Mestne hranilnice. Dve leti je bil prvi jugoslovanski veleposlanik v Pragi, nato od 1921 do 1923 pokrajinski namestnik za Slovenijo in nazadnje od 1932 do 1938 jugoslovanski senator.
Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 je Ivan Hribar storil samomor v znak protesta proti italijanski okupaciji. Že devetdesetletni Hribar se je vračal s sestanka z italijansko upravo, ki mu je ravno ponudila županski položaj Ljubljane.
Hribar tega ni hotel sprejeti, ker bi s tem dal delno legitimacijo italijanski okupaciji, in je raje izbral smrt. Zavit v jugoslovansko zastavo je skočil v Ljubljanico. Zapustil je poslovilno pismo z verzi iz Krsta pri Savici pesnika Franceta Prešerna: "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi." ...
