1856 se je v Globokem pri Laškem rodil eden največjih pripovednih pesnikov slovenske književnosti, Anton Aškerc.
Objavljal je v Zgodnji danici, Zvonu in Ljubljanskem zvonu. Njegovi glavni deli sta Balade in romance ter Lirske in epske poezije. Zaradi neskladja s cerkvenim redom se je predčasno upokojil in nato do smrti delal kot mestni arhivar v Ljubljani. Veliko je potoval po tujih deželah in vtise ubesedil v potopisih Izlet v Carigrad, Dva izleta na Rusko. Prevajal je zlasti ruske pesnike.
V dveletnem obdobju, ko je bil urednik Ljubljanskega zvona, je bil natisnjen Prešernov album, 1902 pa so izšle tudi Prešernove Poezije z Aškerčevim uvodom. Prav tako je uredil in izdal Poezije Dragotina Ketteja. Umrl je v Ljubljani, v 56. letu starosti
Aškerc je izhajal iz Prešernove in Levstikove epike. Usmerjal ga je urednik Ljubljanskega zvona, Fran Levec, ki mu je pokazal srbsko in hrvaško narodno pripovedno pesništvo ter mu svetoval pri vsebinskih in oblikoslovnih vprašanjih. V nacionalno poezijo je vpeljal motive iz klasične antike, kakor tudi iz zgodovine drugih narodov, iz slovenske zgodovine pa motive turških upadov, ustoličevanja knezov na Gosposvetskem polju, kmečkih uporov, celjskih grofov, Kralja Matjaža, Matije Gubca, itd.
Lit. zgodovinar Ivan Prijatelj pri Aškercu realizem vidi v zanimanju za ustno slovstvo: "Aškerc je izhajal iz duševnega bogastva svojega »plemena«, katero je končno tudi doseglo svoj prostor na Zemlji. Posegel je v globino narodne zakladnice in nam nasul biserov iz nje, da so se lesketali na Zemlji in okrasili prsi narodne duše. Ti biseri so Aškerčeve narodne balade." Prijatelj meni, da sta Aškerčev Mejnik in Levstikov Ubežni kralj najboljši slovenski baladi. "Vsaka beseda je bleščeč žarek in vsak stavek dejanje zase." ...
1856 se je v Globokem pri Laškem rodil eden največjih pripovednih pesnikov slovenske književnosti, Anton Aškerc.
Objavljal je v Zgodnji danici, Zvonu in Ljubljanskem zvonu. Njegovi glavni deli sta Balade in romance ter Lirske in epske poezije. Zaradi neskladja s cerkvenim redom se je predčasno upokojil in nato do smrti delal kot mestni arhivar v Ljubljani. Veliko je potoval po tujih deželah in vtise ubesedil v potopisih Izlet v Carigrad, Dva izleta na Rusko. Prevajal je zlasti ruske pesnike.
V dveletnem obdobju, ko je bil urednik Ljubljanskega zvona, je bil natisnjen Prešernov album, 1902 pa so izšle tudi Prešernove Poezije z Aškerčevim uvodom. Prav tako je uredil in izdal Poezije Dragotina Ketteja. Umrl je v Ljubljani, v 56. letu starosti
Aškerc je izhajal iz Prešernove in Levstikove epike. Usmerjal ga je urednik Ljubljanskega zvona, Fran Levec, ki mu je pokazal srbsko in hrvaško narodno pripovedno pesništvo ter mu svetoval pri vsebinskih in oblikoslovnih vprašanjih. V nacionalno poezijo je vpeljal motive iz klasične antike, kakor tudi iz zgodovine drugih narodov, iz slovenske zgodovine pa motive turških upadov, ustoličevanja knezov na Gosposvetskem polju, kmečkih uporov, celjskih grofov, Kralja Matjaža, Matije Gubca, itd.
Lit. zgodovinar Ivan Prijatelj pri Aškercu realizem vidi v zanimanju za ustno slovstvo: "Aškerc je izhajal iz duševnega bogastva svojega »plemena«, katero je končno tudi doseglo svoj prostor na Zemlji. Posegel je v globino narodne zakladnice in nam nasul biserov iz nje, da so se lesketali na Zemlji in okrasili prsi narodne duše. Ti biseri so Aškerčeve narodne balade." Prijatelj meni, da sta Aškerčev Mejnik in Levstikov Ubežni kralj najboljši slovenski baladi. "Vsaka beseda je bleščeč žarek in vsak stavek dejanje zase." ...
