1981 je umrl književni velikan Miroslav Krleža. Velikan hrvaške književnosti Miroslav Krleža je bil z obsežnim opusom, v katerem je med najbolj znanimi cikel o zagrebški meščanski dinastiji Glembajevih, kot "največji jugoslovanski komunistični pisatelj", izobčenec in ljubljenec oblasti.
Krleža je bil nekakšen skriboman, pisal je nenehno, hlastno in z baročno strastjo, kot da se mu gradivo samo od sebe s spontano nujnostjo zliva na papir, piše prevajalec Andrej Inkret v spremni besedi h Krleževim izbranim tekstom Glembajevi.
Obsežni glembajevski cikel
Njegova zbrana, v celoti še neizdana dela - drame, eseji, romani, pesmi, dnevniški in revialni zapisi - naj bi obsegala med 50 in 80 zvezki. Za vrhunec njegovega ustvarjanja velja glembajevski cikel 11 novel in treh dram s konca tridesetih let preteklega stoletja. V ciklu je opisal propad bogate zagrebške bankirske družine, ki se je v nekaj generacijah na podlagi zločina vzdignila iz komaj pismenih slavonskih kmetov in provincialnih mešetarjev v vrh avstro-ogrskega meščanstva.
Svoja že objavljena besedila je pogosto popravljal in dopolnjeval. Kot enciklopedist in dolgoletni urednik Enciklopedije Jugoslavije je izpisal številne komentarje gesel, marginalije, ki jih v nedavni izdaji beograjske založbe Službeni glasnik izbral Vlaho Bogišić z Leksikografskega zavoda Miroslav Krleža.
Še vedno sporna figura
Njegova zahteva po avtonomiji umetnosti ga je pred drugo svetovno vojno pripeljala v "spor na književni levici", vodilni partijski funkcionarji pa so ga razglasili za izdajalca. Po Inkretovih besedah je vojno kot deklasirani komunist prebil v Zagrebu, kjer je sicer brez prestanka pisal, a ni objavil niti vrstice, saj v ilegalnem partizanskem tisku objavljati ni mogel, v ustaškem pa ni hotel.
V 50. letih je začel zahajati v Titovo rezidenco na Brionih, kjer se je družil z najvišjimi političnimi funkcionarji. Kot nadaljuje Inkret, je znova postal osrednja in verodostojna figura hrvaškega oziroma jugoslovanskega literarnega in kulturnega življenja, kar je bil že v predvojnih letih, le da takrat kot neodvisni in kritični intelektualec, medtem ko je bil zdaj avtoritativna, z vsemi mogočimi oblastniškimi častmi podprta eminenca. Leta 1965 je postal član Centralnega komiteja Zveze komunistov Hrvaške. Bil je tudi član Slovenske in Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Kot je za Dnevnik letos zapisal Predrag Matvejević, avtor večkrat ponatisnjene knjige Pogovori s Krležo (1969), je Krleža na Hrvaškem sporna figura, na katero se upajo sklicevati le redki: "Krleževska kritika desničarskih stališč in hotenj, tako nacionalističnih kot klerikalnih, ne najde svojega prostora in vloge v sodobnih razmerah. Ostaja nekje med preteklostjo in sedanjostjo". ...
1981 je umrl književni velikan Miroslav Krleža. Velikan hrvaške književnosti Miroslav Krleža je bil z obsežnim opusom, v katerem je med najbolj znanimi cikel o zagrebški meščanski dinastiji Glembajevih, kot "največji jugoslovanski komunistični pisatelj", izobčenec in ljubljenec oblasti.
Krleža je bil nekakšen skriboman, pisal je nenehno, hlastno in z baročno strastjo, kot da se mu gradivo samo od sebe s spontano nujnostjo zliva na papir, piše prevajalec Andrej Inkret v spremni besedi h Krleževim izbranim tekstom Glembajevi.
Obsežni glembajevski cikel
Njegova zbrana, v celoti še neizdana dela - drame, eseji, romani, pesmi, dnevniški in revialni zapisi - naj bi obsegala med 50 in 80 zvezki. Za vrhunec njegovega ustvarjanja velja glembajevski cikel 11 novel in treh dram s konca tridesetih let preteklega stoletja. V ciklu je opisal propad bogate zagrebške bankirske družine, ki se je v nekaj generacijah na podlagi zločina vzdignila iz komaj pismenih slavonskih kmetov in provincialnih mešetarjev v vrh avstro-ogrskega meščanstva.
Svoja že objavljena besedila je pogosto popravljal in dopolnj. Kot enciklopedist in dolgoletni urednik Enciklopedije Jugoslavije je izpisal številne komentarje gesel, marginalije, ki jih v nedavni izdaji beograjske založbe Službeni glasnik izbral Vlaho Bogišić z Leksikografskega zavoda Miroslav Krleža.
Še vedno sporna figura
Njegova zahteva po avtonomiji umetnosti ga je pred drugo svetovno vojno pripeljala v "spor na književni levici", vodilni partijski funkcionarji pa so ga razglasili za izdajalca. Po Inkretovih besedah je vojno kot deklasirani komunist prebil v Zagrebu, kjer je sicer brez prestanka pisal, a ni objavil niti vrstice, saj v ilegalnem partizanskem tisku objavljati ni mogel, v ustaškem pa ni hotel.
V 50. letih je začel zahajati v Titovo rezidenco na Brionih, kjer se je družil z najvišjimi političnimi funkcionarji. Kot nadaljuje Inkret, je znova postal osrednja in verodostojna figura hrvaškega oziroma jugoslovanskega literarnega in kulturnega življenja, kar je bil že v predvojnih letih, le da takrat kot neodvisni in kritični intelektualec, medtem ko je bil zdaj avtoritativna, z vsemi mogočimi oblastniškimi častmi podprta eminenca. Leta 1965 je postal član Centralnega komiteja Zveze komunistov Hrvaške. Bil je tudi član Slovenske in Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Kot je za Dnevnik letos zapisal Predrag Matvejević, avtor večkrat ponatisnjene knjige Pogovori s Krležo (1969), je Krleža na Hrvaškem sporna figura, na katero se upajo sklicevati le redki: "Krleževska kritika desničarskih stališč in hotenj, tako nacionalističnih kot klerikalnih, ne najde svojega prostora in vloge v sodobnih razmerah. Ostaja nekje med preteklostjo in sedanjostjo". ...
