1979 je Panamski prekop prešel pod upravo Paname. Panamski prekop je prekop, ki seka Panamsko ožino in povezuje Atlantski in Tihi ocean.
Odprt je bil 15. avgusta 1914 in meri 82 kilometrov. Z njegovo izgradnjo je bila pomorska pot med vzhodno in južno obalo Amerike korenito skrajšana in olajšana, saj ladjam ni bilo več potrebno pluti okrog viharnega rta Horn.
Med zapornicami leži Gatúnsko jezero s številnimi otoki. Gladina jezera je 26 metrov nad morsko gladino, napaja pa ga v ta namen zajezena reka Chagres. Trojne atlantske zapornice, od katerih je vsaka visoka 21 metrov in tehta 745 ton, so pri Gatúnu tako dobro uravnotežene, da za njihovo premikanje zadostuje 30-kilovatni motor.
Iz jezera nato ladje plujejo skozi prvi tihooceanski sklop zapornic pri Pedro Miguelu, nato pa še skozi drugega pri Mirafloresu. Pacifiška stran leži 24 centimetrov višje od atlantske in ima mnogo višje plime. Vse zapornice so podvojene, da lahko ladje plujejo v obe smeri.
V 20. letih 19. stoletja so začeli z razpravo o krajši poti med Altantikom in Pacifikom. Razpravljali so o treh poteh – o Tehuantepeški ožini v Mehiki, prek Nikaragve in prek Paname. Na mednarodnem kongresu maja 1879 v Parizu so delegati iz 22 držav izglasovali predlog, da bi pot potekala čez Panamo. Za graditelja so izbrali Ferdinanda de Lessepsa, ki je vodil že izgradnjo Sueškega prekopa.
Dela so se začela 1. januarja 1880. Delo je zastajalo zaradi poplav in zdrsov blata, malarija, rumena mrzlica in druge tropske bolezni pa so neusmiljeno kosile med delavci. Francozi so morali potem, ko je zaradi komarjev in rumene mrzlice umrlo 20 tisoč delavcev, delo opustiti.
Ameriški predsednik Theodore Roosevelt je bil prepričan, da so ZDA sposobne delo dokončati in da je nadzor nad prehodom iz Atlantika v Pacifik zanje vojaško in trgovsko pomemben.
Takrat je bila Panama še del Kolumbije, zato je potem, ko je kolumbijski senat zavrnil pogodbo, Roosevelt panamskim upornikom obljubil pomoč ameriške mornarice pri osamosvajanju v zameno za nadzor nad prekopom. Panama je neodvisnost razglasila 3. novembra 1903. Roosevelt je poslal proti panamski obali ameriške bojne ladje, zato Kolumbija nastanku nove države ni upala nasprotovati.
23. februarja 1904 je Panama za 10 milijonov dolarjev podelila ZDA nadzor nad Kanalsko cono, 8,1 kilometra dolgim pasom ozemlja na vsaki strani prekopa. Od njegove otvoritve naprej so imeli nad njim oblast Američani, ki pa so ga leta 1979 vrnili Panamcem. ...
1979 je Panamski prekop prešel pod upravo Paname. Panamski prekop je prekop, ki seka Panamsko ožino in povezuje Atlantski in Tihi ocean.
Odprt je bil 15. avgusta 1914 in meri 82 kilometrov. Z njegovo izgradnjo je bila pomorska pot med vzhodno in južno obalo Amerike korenito skrajšana in olajšana, saj ladjam ni bilo več potrebno pluti okrog viharnega rta Horn.
Med zapornicami leži Gatúnsko jezero s številnimi otoki. Gladina jezera je 26 metrov nad morsko gladino, napaja pa ga v ta namen zajezena reka Chagres. Trojne atlantske zapornice, od katerih je vsaka visoka 21 metrov in tehta 745 ton, so pri Gatúnu tako dobro uravnotežene, da za njihovo premikanje zadostuje 30-kilovatni motor.
Iz jezera nato ladje plujejo skozi prvi tihooceanski sklop zapornic pri Pedro Miguelu, nato pa še skozi drugega pri Mirafloresu. Pacifiška stran leži 24 centimetrov višje od atlantske in ima mnogo višje plime. Vse zapornice so podvojene, da lahko ladje plujejo v obe smeri.
V 20. letih 19. stoletja so začeli z razpravo o krajši poti med Altantikom in Pacifikom. Razpravljali so o treh poteh – o Tehuantepeški ožini v Mehiki, prek Nikaragve in prek Paname. Na mednarodnem kongresu maja 1879 v Parizu so delegati iz 22 držav izglasovali predlog, da bi pot potekala čez Panamo. Za graditelja so izbrali Ferdinanda de Lessepsa, ki je vodil že izgradnjo Sueškega prekopa.
Dela so se začela 1. januarja 1880. Delo je zastajalo zaradi poplav in zdrsov blata, malarija, rumena mrzlica in druge tropske bolezni pa so neusmiljeno kosile med delavci. Francozi so morali potem, ko je zaradi komarjev in rumene mrzlice umrlo 20 tisoč delavcev, delo opustiti.
Ameriški predsednik Theodore Roosevelt je bil prepričan, da so ZDA sposobne delo dokončati in da je nadzor nad prehodom iz Atlantika v Pacifik zanje vojaško in trgovsko pomemben.
Takrat je bila Panama še del Kolumbije, zato je potem, ko je kolumbijski senat zavrnil pogodbo, Roosevelt panamskim upornikom obljubil pomoč ameriške mornarice pri osamosvajanju v zameno za nadzor nad prekopom. Panama je neodvisnost razglasila 3. novembra 1903. Roosevelt je poslal proti panamski obali ameriške bojne ladje, zato Kolumbija nastanku nove države ni upala nasprotovati.
23. februarja 1904 je Panama za 10 milijonov dolarjev podelila ZDA nadzor nad Kanalsko cono, 8,1 kilometra dolgim pasom ozemlja na vsaki strani prekopa. Od njegove otvoritve naprej so imeli nad njim oblast Američani, ki pa so ga leta 1979 vrnili Panamcem. ...
