1895 je šentviški klepar Anton Belec skupaj s pomočniki postavil in v petih urah utrdil Aljažev stolp na vrhu Triglava.
V1,90 metra visokem stolpu s štirimi okenci, so bili 3 stolčki, vpisna knjiga, kuhalnik na špirit in Triglavska panorama slikarja Pernharta. Stolp je bil opremljen tudi s telegrafom in bila je mogoča komunikacija s Kredarico in Dovjem.
Dovški župnik Jakob Aljaž, je med svojim službovanjem na Dovju začel opažati veliko zanimanje tujcev za slovenske gore. Temu se je skušal upreti tako, da je od dovške občine za en goldinar kupil vrh Triglava (16 m2).
Aljaž si je zamislil in financiral majhen valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki naj bi nadomestil propadajočo leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Aljaž je vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram.
Stolp je preskrbel s skromno, a najnujnejšo opremo ter dal namestiti kopijo panorame s Triglava, ki jo je naslikal slikar Marko Pernhart. Ko je ta izginila, jo je zamenjala panorama Vinka Mazija. Opremljen je tudi s strelovodom.
Stolp so kasneje pogosto prilagajali, mu dodajali spominske plošče, zastavico na konici zamenjali s peterokrako in to znova z zastavico z letnico postavitve. Večkrat je bil tudi prebarvan, in sicer zeleno-belo-rdeče, ko je ob njem med vojnama potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, ali na rdeče v času komunizma. Temelji pa so bili prav tako večkrat podbetonirani. Leta 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, kmalu zatem pa je postal last države. ...
1895 je šentviški klepar Anton Belec skupaj s pomočniki postavil in v petih urah utrdil Aljažev stolp na vrhu Triglava.
V1,90 metra visokem stolpu s štirimi okenci, so bili 3 stolčki, vpisna knjiga, kuhalnik na špirit in Triglavska panorama slikarja Pernharta. Stolp je bil opremljen tudi s telegrafom in bila je mogoča komunikacija s Kredarico in Dovjem.
Dovški župnik Jakob Aljaž, je med svojim službovanjem na Dovju začel opažati veliko zanimanje tujcev za slovenske gore. Temu se je skušal upreti tako, da je od dovške občine za en goldinar kupil vrh Triglava (16 m2).
Aljaž si je zamislil in financiral majhen valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki naj bi nadomestil propadajočo leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Aljaž je vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram.
Stolp je preskrbel s skromno, a najnujnejšo opremo ter dal namestiti kopijo panorame s Triglava, ki jo je naslikal slikar Marko Pernhart. Ko je ta izginila, jo je zamenjala panorama Vinka Mazija. Opremljen je tudi s strelovodom.
Stolp so kasneje pogosto prilagajali, mu dodajali spominske plošče, zastavico na konici zamenjali s peterokrako in to znova z zastavico z letnico postavitve. Večkrat je bil tudi prebarvan, in sicer zeleno-belo-rdeče, ko je ob njem med vojnama potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, ali na rdeče v času komunizma. Temelji pa so bili prav tako večkrat podbetonirani. Leta 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, kmalu zatem pa je postal last države. ...
