ZNAČILNOST: precej čokata goba, ki ima zelo dolgo belkaste lističe, je rjavo luskata na površini klobuka in ima močan obroček. Najraje raste jeseni pod smrekami.
KLOBUK: 10-20 cm, sprva kroglast, nato izbočen s potlačenim temenom, kmalu zravnan, z udrtim osredjem, svetlo rjavo površino pokrivajo temnejše, vlaknate luske, gostejše na temenu.
TROSOVNICA: lističi so sprva beli, zelo pozno postanejo sivkasti in končno rjavi, so precej tanki in gosti, vendar široki, pri betu prosti, proti robu s številnimi vmesnimi lističi.
BET: 7-15 x 2-4 cm, valjast, poln, v dnišču širši in tiči globoko v prsti, bel, luskat, s širokim obročkom, ki postane rjav na robu, tako kot pod njim luskice na betu.
MESO: belo, v betu porumeni, nato porjavi, v dnišču pa postane rdeče rjavo, prijetnega okusa, z vonjem po mandljih.
TROSI: 7-9 x 5-6 µm, jajčasti, gladki, temno rjavi, trosni prah je čokoladno rjav in z vijoličastim nadihom.
RASTIŠČE: raste pod smrekami, v skupinah, včasih celo šopasto, po trije primerki skupaj, konec poletja in v jeseni, razmeroma pogost.
Čas rasti: -VIII-IX-X-
UPORABNOST: užitna, dobra in cenjena goba, tako kot večina kukmakov, primerna za najrazličnejše jedi.
Zamenjamo ga lahko z redkim kukmakom (Agaricus parrarus), ki ima rumenkasto rjave luske na klobuku, teme pa je gladko in je prav tako okusen. Sicer pa obstajajo strupeni kukmaki z rjavkastimi luskicami na klobuku, vendar so znatno manjši (klobuček ima premer 6—12 cm), luskice pa rdeče rjave ali sivkasto rjave, tudi črnikaste kot npr. pri ščitkanem kukmaku (Agaricus placomyces), strupeni pa so tudi vsi njegovi različki, ki se razlikujejo med seboj po bolj ali manj sivo rjavi osnovi klobuka. Če podobne rjavo luskate gobe z gostimi lističi oddajajo zelo neprijeten vonj, so to strupene vrste iz rodu dežničkov (Lepiota). Hrapavi dežniček (Lepiota aspera) doseže do 15 cm premera v klobučku, ima goste, tu in tam viličasto deljene lističe in ni užiten.
Najdeno 11 vidov...
Iskani rezultati za Dajnko, Peter, častni kanonik (1787–1873) - Slovenska biografija ...
