Slovo ob morju.
Na poti v Tangier so nam misli be??ale k avanturi, ki je zaradi birokratskih ovir postajala vse te??je uresničljiva.
??e pred potovanjem v Maroko smo si namreč ??eleli z majhnim katamaranom prepluti Gibraltarsko o??ino iz Tangierja v ??pansko pristani??če Tarifa. Po neuspelih stikih z veleposlani??tvi smo se odločili, da pot opravimo iz ??panske eksklave Ceute, ki le??i le slabih 20 km vzhodno od Tangierja. A se je tudi ta opcija za ??panske oblasti izkazala kot prevelika nevarnost, da dr??avljani EU-ja "prebe??ijo v EU".
Tako smo jadranje lahko zreducirali le na linijo zahod??vzhod. Precej potrti si nismo mogli kaj, da se ne bi vsaj vsak pri sebi vpra??al, čemu vsa ta restrikcija, ko pa so nam domačini povedali, da skoraj vsak dan v ?panijo pretihotapijo velike količine mamil. Prav zanimiv je bil pogled na črn gumenjak, ki ima motor s tolik??no konjsko močjo, da bi bolj pristajal kak??ni manj??i ladji kot takemu čolničku!? Kakor koli ??e, babica je večkrat dejala, da je v ??ivljenju treba odnehati takrat, ko je ??e mogoče.
Uničene in vijugaste ceste so nas iz varnega zavetja "avtoceste", ki nas je peljala do Tangierja, odpeljale proti Fesu. Nekako ne more?? v celoti doumeti, kak??ne so maro??ke ceste in vozni??ka kultura, dokler se ne spoprime?? z regionalnimi cestami. V strnjeni obliki: potrebuje?? srečo. Cestne patrulje so pri vstopu v vsako vas, v sami vasi in pri izstopu iz vasi. Policije je toliko, da smo se začeli spra??evati, kolik??en odstotek prebivalstva je zaposlen pri tej organizaciji. Ob tak??nem ??tevilu braniteljev miru smo tudi sami večkrat pristali v vlogi kr??iteljev.
Beseda organizacija ni bila izbrana naključno. Večkrat si namreč ti fantje kak??en prekr??ek kar izmislijo; denimo radar ?? seveda ga je imel tisti fant, ki je jezdil osla ob cesti. Razprave o plačilu kazni so tako nekaj vsakdanjega. Kot prava delovna organizacija sprejmejo tudi dirham ali dva za bolj??o malico in čaj, v znak hvale??nosti pa ti brez kazni za??elijo dobrodo??lico in srečno pot.
Z malo sreče smo tako pristali v zgodovinski prestolnici Maroka, Fesu, v predragem motelu, za katerega smo ob jutranjem zajtrku vsi prepričano trdili, da je hi??a ,v kateri se nedvomno izvaja najstarej??a obrt. Fes ima najstarej??o univerzo na svetu, ki jo je začuda zgradila ??enska, eno izmed starej??ih knji??nic s toliko stopnicami, da te mine prebrati ??e kak??no knjigo in medino. Staro mestno jedro je na nas delovalo kot časovni stoj. Z izjemo belih plastičnih stolov je medina potovanje nazaj, daleč nazaj. Ozke ulice, polne rokodelcev, ob nenehni nevarnosti nesreče s kak??nim podivjanim oslom ali konjem, s smradom člove??kih iztrebkov, ki se nenehno najdejo pred tvojimi nogami, je vsekakor na sedmem mestu mojih čudes sveta. A ko ti zaradi klanja ovc, raznih telesnih delov ??ivali in neznanskega smradu obrne ??elodec in na tleh pusti?? prav prijeten zajtrk, potem se zave??, da je čas za odhod.
Kmalu smo spoznali, da vsem ??tirim zgodovinskim kraljevim mestom ne bomo kos. Po kratkem pregovarjanju smo ??rtvovali Meknes in odrinili naravnost proti Marake??u. Skoraj 500 km dolga pot nas je peljala skozi maro??ko smučarsko sredi??če Infrane, ki je kot oaza sredi pu??čave. Kazalec na barometrski uri se ustavi na 1600 metrih, hi??ke dobijo sto??časta pokrivala, pu??čavski pesek pa zamenja gosta trava golfi??ča. Nov svet, ?vica v Afriki, in ob nenehnem brundanju Vida na zadnjem sede??u: "Ve??, Neni, tu bomo pa smučal'," smo se prav prijetno nasmejali. Morda tudi zaradi občutka, da smo vsaj na videz bli??e domu.
Povsem izčrpani smo ponoči prispeli v Marake??. Iskanje nastanitve, ki se je zavlekla pozno v noč, je dobilo svoj epilog v dolgem jutranjem spancu in zaspanem ogledu Marake??a. Morda zaradi na??e utrujenosti, morda zaradi ??e videnega, je Marake?? minil kot sončni zahod na povsem običajen torkov dan. Lep, a hitro minljiv in pozabljen. Slaven trg Djemaa el-Fna sredi medine je spominjal na nebodigatreba. Kače, opice in druge čudne ??ivalske vrste, priklenjene na kratko vrvico, mu vsekakor niso v ponos. Bruhalci ognja, čarodeji in akrobati, ki se jim v očeh sveti le maro??ki dirham, pa mu tudi niso prinesli dodatnih točk. Po obilnem kosilu smo bili slo??ni, da oblike srca ne gre pretentati. Zarisana v pi??u pu??čavskega vetra nas je vodila nazaj proti izhodi??čni točki, nazaj ob morje, v veter.
V Maroko smo pri??li v ??elji po vetru in deskarskih izku??njah, a po prevo??enih 2.155 km, videnih tisočih stvareh in občutjih, ki jih je nemogoče stlačiti v članek, lahko zagotovo trdim, da Maroko ni le veter , sonce in morje. Je izjemen konglomerat različnih vplivov skozi leta nadvlade tujih zavojcev, pestra paleta dru??benih sfer in ??alosten pogled na tiste, ki jih zaradi ekonomske nestabilnosti dru??ba ti??či na samo dno.
Veter, morje in sonce res niso vse, so pa veliko. In ne morem si kaj, da se nekega jutra ne zalotim, kako stojim na mivkasti pla??i, z nogami do kolen v vodi, z rokami oprijemajoč se deskarske opreme. V oglu??ujoči ti??ini vetra postojim, odprem vrhnji del neoprena in pustim vetru, da me objame čez ramena, pravzaprav ga takrat pustim tja, kamor je dovoljeno le izbranim. Z nogami zabredem globlje v vodo in se zavem, spet bom sledil svojemu srcu in ??ivljenju ukradel nekaj nepozabnih trenutkov, zaradi katerih je tako preklemansko lepo ??iveti ... in takrat ni pomembno, kje sem, takrat preprosto sem.Ne pomnim povsem natančno, kdaj sem z vetrom, morjem in s soncem sklenil to pogodbo.
Pogodbo, ki je bila tako pogubna, kot je bila osvobajajoča, napisana v ??elji razumeti in čutiti izjemno silo, brez vonja, barve, note. Zdi se zapisana v večnosti in me vedno znova odpelje nekam daleč, kjer se skoraj pravljično zazdi, da obsta le jaz in veter, ujeta v pogovorih o preteklih izku??njah, starih ljubeznih, bodočih ??eljah. V občestvu morja in sonca, dveh budnih sodnikov, polagava predse tisto, kar navadno skrijeva pred drugimi, prepletava ??e tolikokrat prepleteno nit medsebojne odvisnosti in obljubl ?? ker se zavedava, da le tu obljube terjajo izpolnitev.
Tako me je pogodba, sočasno z drugimi podpisniki, tudi letos odpihnila nekam daleč, v de??elo sončnih zahodov. Slepo in v upanju ugodnega vetrovnega razpleta smo poletje zaupali pasatnim vetrovom ob zahodnem delu afri??ke celine. V mno??tvu različnih idej, ??elja in hrepenenj nam je nekako uspelo začrtati ??eleno. Zdru??iti tiste, ki jih poganja le veter, s tistimi, ki sta jim kultura in arhitektura bistvo, je bilo skoraj nepojmljivo. Navidez lahkotneje smo jo odnesli tisti, ki ??ivljenje razumemo kot kohezijo elementov, izra??enih v plesu, pa naj bo kakr??en koli ??e je,?? da nam le uspe slediti taktirki njegovega ritma. Toda Maroko je bil kos vsem, ponudil je lepo, včasih malo manj lepo, a vedno iskreno bistvo tega, kar premore ta ponesrečena dr??ava heterogenih vplivov in zgodovinskih zmot.
Maroko smo začeli spoznavati v tistem, česar smo bili najbolj ??eljni, v vetru ?? Izbira letali??ča v Agadirju se je izkazala za napačno. Cesta, ki je vodila iz Agadirja proti na??i prvi destinaciji Essaouiri je bila, milo rečeno, zanič. Prometna infrastruktura je bistveno bolj??a in časovno je ugodneje potovati z letali??ča v Marake??u. Essaouira nam je kljub prvinskim umetnostnim posladkom staroarabske medine (staro mestno jedro) ostala v spominu kot Portoro?? Maroka. Resnici na ljubo, razen izjemno močnega vetra, ki ne bi bil pogodu kak??ni slovenski dami, je slednje to tudi bila. Trume turistov, neavtentično čutenje avtohtonega prebivalstva, izjemna nadle??nost beračev in vsiljena kultura kmalu nista ustrezala nobenemu med nami.
Tako je bila naslednja destinacija Moulay Bouzarqtoune, revna vasica oddaljena 30 km od Essaouire, ki vse svoje upe polaga v windsurfing. Pravzaprav ne premore ničesar, razen konstantnega vetra in izjemno lepih valov, ki se lomijo na obre??je ravno prav velike pla??e, kar kljub večji nevarnosti odprtega oceana windsurferju polep??a dan. Med potjo smo obiskali ??e Sidi Kaouki, le za korak oddaljenega od Essaouire, ki daje sicer bistveno lep??o in pristnej??o izku??njo oceana, a zaradi neugodnega vetra ni prepričal.
??uljastih rok, vnetih mi??ic in vsaj začetno pote??eni smo se trije iz skupinice odločili obiskati vsa ??tiri zgodovinska kraljeva mesta Maroka. Zanimivo je bilo, da smo ob koncu potepanja videli bistveno več in pogled na Maroko se je ob slednji izku??nji povsem spremenil. Krenili smo proti 650 km oddaljeni Casablanci, finančni prestolnici Maroka, ki je zaslovela po istoimenskem filmu, v katerem pa, ironično, niti en sam kader ni posnet v omenjenem okolju. Mesto je veliko, stvari, vrednih ogleda malo, a so zato toliko ??lahtnej??e. Leta 1993 dokončana Velika mo??eja Hasana II. vzame dih ??e tako ravnodu??nemu obiskovalcu, ki mu je za arhitekturo malo mar. Lesorezi, ??tukaturni ornamenti, cedrovina, marmor in granit. Vsi materiali so maro??kega izvora, z 210 metri razkazuje najvi??ji minaret na svetu! Res sem le občudovalec, a stavba se pusti občudovati na prav poseben način. Nikakor pa mi ni dalo spati to, da sem predtem reprezentativnim objektom muslimanske vere videl mamico z dojenčkom in s prazno stekleničko za mleko ter s solzami v očeh. Religija, ki ima v svoji sveti knjigi jasno opredeljen odnos do revnih, je postavila to, kar nima prav nič skupnega z upi in sanjami tistih oči, ki mi niso dale spati. Casablanca je zrastla hitro. Iz majhne Medine 19. stoletja se je raz??irila v večmilijonsko mesto, katerega prebivalstva ni mogoče natančno določiti. ?tevilo je nedoločljivo zaradi bliskovitega priseljevanja pode??elskega prebivalstva, ki ??ivi v predmestju. Priseljenci ??ivijo v t. i. slumih, naseljih brez prave komunalne ureditve, z izjemno visoko stopnjo kriminala in prostitucije. Ta naselja postre??ejo z edinstvenim vpogledom ne samo v stanje maro??ke, ampak tudi svetovne dru??be.
Le streljaj od finančne le??i politična prestolnica, ki pa je tudi glavno mesto Maroka ?? Rabat. Obkro??ajo ga ??tiri vrata almohadskega mestnega obzidja, med katerimi so bila, za nas ??e posebej zanimiva, najbolj znana ?Vrata vetrov?. Najprivlačnej??a turistična točka v Rabatu je del mesta imenovan Kasbah des Oudaias, ki pa nas ni posebno očaral. Bistveno privlačnej??i je bil za??čitni znak Rabata ?? Hasanov stolp. Stolpu nasproti stoli mavzolej Mohameda V., zgrajen v tradicionalnem maro??kem slogu. Kilometer ali dva proti severu stoji kraljeva palača, ki pa ob pretirani zastra??enosti kljub izjemnem razko??ju po na??em mnenju ni bila vredna posebne pozornosti. Rabat smo zapu??čali z očmi, uprtimi proti Evropi.
Na poti v Tangier so nam misli be??ale k avanturi, ki je zaradi birokratskih ovir postajala vse te??je uresničljiva.
??e pred potovanjem v Maroko smo si namreč ??eleli z majhnim katamaranom prepluti Gibraltarsko o??ino iz Tangierja v ??pansko pristani??če Tarifa. Po neuspelih stikih z veleposlani??tvi smo se odločili, da pot opravimo iz ??panske eksklave Ceute, ki le??i le slabih 20 km vzhodno od Tangierja. A se je tudi ta opcija za ??panske oblasti izkazala kot prevelika nevarnost, da dr??avljani EU-ja "prebe??ijo v EU".
Tako smo jadranje lahko zreducirali le na linijo zahod??vzhod. Precej potrti si nismo mogli kaj, da se ne bi vsaj vsak pri sebi vpra??al, čemu vsa ta restrikcija, ko pa so nam domačini povedali, da skoraj vsak dan v ?panijo pretihotapijo velike količine mamil. Prav zanimiv je bil pogled na črn gumenjak, ki ima motor s tolik??no konjsko močjo, da bi bolj pristajal kak??ni manj??i ladji kot takemu čolničku!? Kakor koli ??e, babica je večkrat dejala, da je v ??ivljenju treba odnehati takrat, ko je ??e mogoče.
Uničene in vijugaste ceste so nas iz varnega zavetja "avtoceste", ki nas je peljala do Tangierja, odpeljale proti Fesu. Nekako ne more?? v celoti doumeti, kak??ne so maro??ke ceste in vozni??ka kultura, dokler se ne spoprime?? z regionalnimi cestami. V strnjeni obliki: potrebuje?? srečo. Cestne patrulje so pri vstopu v vsako vas, v sami vasi in pri izstopu iz vasi. Policije je toliko, da smo se začeli spra??evati, kolik??en odstotek prebivalstva je zaposlen pri tej organizaciji. Ob tak??nem ??tevilu braniteljev miru smo tudi sami večkrat pristali v vlogi kr??iteljev.
Beseda organizacija ni bila izbrana naključno. Večkrat si namreč ti fantje kak??en prekr??ek kar izmislijo; denimo radar ?? seveda ga je imel tisti fant, ki je jezdil osla ob cesti. Razprave o plačilu kazni so tako nekaj vsakdanjega. Kot prava delovna organizacija sprejmejo tudi dirham ali dva za bolj??o malico in čaj, v znak hvale??nosti pa ti brez kazni za??elijo dobrodo??lico in srečno pot.
Z malo sreče smo tako pristali v zgodovinski prestolnici Maroka, Fesu, v predragem motelu, za katerega smo ob jutranjem zajtrku vsi prepričano trdili, da je hi??a ,v kateri se nedvomno izvaja najstarej??a obrt. Fes ima najstarej??o univerzo na svetu, ki jo je začuda zgradila ??enska, eno izmed starej??ih knji??nic s toliko stopnicami, da te mine prebrati ??e kak??no knjigo in medino. Staro mestno jedro je na nas delovalo kot časovni stoj. Z izjemo belih plastičnih stolov je medina potovanje nazaj, daleč nazaj. Ozke ulice, polne rokodelcev, ob nenehni nevarnosti nesreče s kak??nim podivjanim oslom ali konjem, s smradom člove??kih iztrebkov, ki se nenehno najdejo pred tvojimi nogami, je vsekakor na sedmem mestu mojih čudes sveta. A ko ti zaradi klanja ovc, raznih telesnih delov ??ivali in neznanskega smradu obrne ??elodec in na tleh pusti?? prav prijeten zajtrk, potem se zave??, da je čas za odhod.
Kmalu smo spoznali, da vsem ??tirim zgodovinskim kraljevim mestom ne bomo kos. Po kratkem pregovarjanju smo ??rtvovali Meknes in odrinili naravnost proti Marake??u. Skoraj 500 km dolga pot nas je peljala skozi maro??ko smučarsko sredi??če Infrane, ki je kot oaza sredi pu??čave. Kazalec na barometrski uri se ustavi na 1600 metrih, hi??ke dobijo sto??časta pokrivala, pu??čavski pesek pa zamenja gosta trava golfi??ča. Nov svet, ?vica v Afriki, in ob nenehnem brundanju Vida na zadnjem sede??u: "Ve??, Neni, tu bomo pa smučal'," smo se prav prijetno nasmejali. Morda tudi zaradi občutka, da smo vsaj na videz bli??e domu.
Povsem izčrpani smo ponoči prispeli v Marake??. Iskanje nastanitve, ki se je zavlekla pozno v noč, je dobilo svoj epilog v dolgem jutranjem spancu in zaspanem ogledu Marake??a. Morda zaradi na??e utrujenosti, morda zaradi ??e videnega, je Marake?? minil kot sončni zahod na povsem običajen torkov dan. Lep, a hitro minljiv in pozabljen. Slaven trg Djemaa el-Fna sredi medine je spominjal na nebodigatreba. Kače, opice in druge čudne ??ivalske vrste, priklenjene na kratko vrvico, mu vsekakor niso v ponos. Bruhalci ognja, čarodeji in akrobati, ki se jim v očeh sveti le maro??ki dirham, pa mu tudi niso prinesli dodatnih točk. Po obilnem kosilu smo bili slo??ni, da oblike srca ne gre pretentati. Zarisana v pi??u pu??čavskega vetra nas je vodila nazaj proti izhodi??čni točki, nazaj ob morje, v veter.
V Maroko smo pri??li v ??elji po vetru in deskarskih izku??njah, a po prevo??enih 2.155 km, videnih tisočih stvareh in občutjih, ki jih je nemogoče stlačiti v članek, lahko zagotovo trdim, da Maroko ni le veter , sonce in morje. Je izjemen konglomerat različnih vplivov skozi leta nadvlade tujih zavojcev, pestra paleta dru??benih sfer in ??alosten pogled na tiste, ki jih zaradi ekonomske nestabilnosti dru??ba ti??či na samo dno.
Veter, morje in sonce res niso vse, so pa veliko. In ne morem si kaj, da se nekega jutra ne zalotim, kako stojim na mivkasti pla??i, z nogami do kolen v vodi, z rokami oprijemajoč se deskarske opreme. V oglu??ujoči ti??ini vetra postojim, odprem vrhnji del neoprena in pustim vetru, da me objame čez ramena, pravzaprav ga takrat pustim tja, kamor je dovoljeno le izbranim. Z nogami zabredem globlje v vodo in se zavem, spet bom sledil svojemu srcu in ??ivljenju ukradel nekaj nepozabnih trenutkov, zaradi katerih je tako preklemansko lepo ??iveti ... in takrat ni pomembno, kje sem, takrat preprosto sem.
|
