| |
|
|
| |
2015 je v 92-letu starosti v Rimu umrl veliki italijanski režiser Francesco Rosi, dobitnik več prestižnih filmskih nagrad, tudi zlatega leva za življenjsko delo.
Rodil se je 15. novembra 1922 v Neaplju. Po študiju prava je spremenil začrtano smer in se raje vrgel v svet umetnosti, najprej v gledališču, nato pa se je začel leta 1948 ukvarjati s filmom in večkrat sodeloval z režiserjem Luchinom Viscontijem, najprej kot asistent režije, pozneje tudi kot scenarist. Za njegov samostojni prvenec velja La sfida (Izziv, 1958), posnet po usodi šefa Camorre Pasqualeja Simonettija. Realistični film je dvignil kar nekaj prahu, saj je jasno aludiral na mafijski nadzor nad vlado.
Svoje najpomembnejše filme je posnel v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, mednarodno javnost pa je prvič nase opozoril s filmom o slavnem sicilijanskem banditu, Salvatore Giuliano (1962).
Častni slavljenec največjih festivalov
Leta 2012 je v Benetkah prejel zlatega leva za življenjsko delo. "Rosijevo ustvarjanje je s svojo metodičnostjo, slogom, moralnim imperativom in darom za prenašanje perečih družbenih vprašanj na platno vplivalo na cele generacije," je ob tej priložnosti izjavil takratni direktor festivala Alberto Barbera.
Že štiri leta prej je bil Rosi za življenjsko delo nagrajen tudi na berlinskem filmskem festivalu (tistega leta so mojstru na čast predvajali tudi 13 njegovih filmov).
Leta 1963 je za film Le mani sulla citta (Roke nad mestom) prejel beneškega zlatega leva za najboljši film, za film Zadeva Mattei, v katerem je raziskoval skrivnostno smrt italijanskega naftnega magnata, pa je leta 1972 prejel veliko nagrado mednarodnega filmskega festivala v Cannesu. "Ljudje in podatki v tej zgodbi so izmišljeni, toda družbena in okoljska resničnost, iz katere so se izvili, je avtentična," je zapisal čez uvodni panoramski kader tega filma in tako pojasnil svoj avtorski pristop.
Med njegovimi ključnimi deli sta še Lucky Luciano iz 70. in Tre fratelli iz 80. let prejšnjega stoletja. Prav Trije bratje so se prebili tudi do oskarjevske nominacije za najboljši tujejezični film. Film Cristo si è fermato a Eboli (Kristus se je ustavil v Eboliju) je dobil zlato nagrado 11. filmskega festivala v Moskvi.
Ikona politično angažiranega filma
Francesco Rossi je pustil neizbrisen pečat v italijanski kinematografiji po drugi svetovni vojni. Bil je začetnik italijanskega filma z družbeno tematiko in se je v svojem ustvarjanju spoprijel z vrsto občutljivih tem, tudi z mafijo. Velja za eno izmed osrednjih imen italijanskega filmskega neorealizma, ki so ga gojili tudi Gillo Pontecorvo, Pier Paolo Pasolini, brata Taviani, Ettore Scola in Valerio Zurlini.
V zrelih letih se je Rosi v svojih filmih odmaknil od političnih tem in se bolj posvečal književnosti. Kljub bolj tradicionalni uperjenosti teh poznejših del je režiral vse do leta 1997 in filma La Tregua (Premirje). ...
 |
2015 je v 92-letu starosti v Rimu umrl veliki italijanski režiser Francesco Rosi, dobitnik več prestižnih filmskih nagrad, tudi zlatega leva za življenjsko delo.
Rodil se je 15. novembra 1922 v Neaplju. Po študiju prava je spremenil začrtano smer in se raje vrgel v svet umetnosti, najprej v gledališču, nato pa se je začel leta 1948 ukvarjati s filmom in večkrat sodeloval z režiserjem Luchinom Viscontijem, najprej kot asistent režije, pozneje tudi kot scenarist. Za njegov samostojni prvenec velja La sfida (Izziv, 1958), posnet po usodi šefa Camorre Pasqualeja Simonettija. Realistični film je dvignil kar nekaj prahu, saj je jasno aludiral na mafijski nadzor nad vlado.
Svoje najpomembnejše filme je posnel v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, mednarodno javnost pa je prvič nase opozoril s filmom o slavnem sicilijanskem banditu, Salvatore Giuliano (1962).
Častni slavljenec največjih festivalov
Leta 2012 je v Benetkah prejel zlatega leva za življenjsko delo. "Rosijevo ustvarjanje je s svojo metodičnostjo, slogom, moralnim imperativom in darom za prenašanje perečih družbenih vprašanj na platno vplivalo na cele generacije," je ob tej priložnosti izjavil takratni direktor festivala Alberto Barbera.
Že štiri leta prej je bil Rosi za življenjsko delo nagrajen tudi na berlinskem filmskem festivalu (tistega leta so mojstru na čast predvajali tudi 13 njegovih filmov).
Leta 1963 je za film Le mani sulla citta (Roke nad mestom) prejel beneškega zlatega leva za najboljši film, za film Zadeva Mattei, v katerem je raziskoval skrivnostno smrt italijanskega naftnega magnata, pa je leta 1972 prejel veliko nagrado mednarodnega filmskega festivala v Cannesu. "Ljudje in podatki v tej zgodbi so izmišljeni, toda družbena in okoljska resničnost, iz katere so se izvili, je avtentična," je zapisal čez uvodni panoramski kader tega filma in tako pojasnil svoj avtorski pristop.
Med njegovimi ključnimi deli sta še Lucky Luciano iz 70. in Tre fratelli iz 80. let prejšnjega stoletja. Prav Trije bratje so se prebili tudi do oskarjevske nominacije za najboljši tujejezični film. Film Cristo si è fermato a Eboli (Kristus se je ustavil v Eboliju) je dobil zlato nagrado 11. filmskega festivala v Moskvi.
Ikona politično angažiranega filma
Francesco Rossi je pustil neizbrisen pečat v italijanski kinematografiji po drugi svetovni vojni. Bil je začetnik italijanskega filma z družbeno tematiko in se je v svojem ustvarjanju spoprijel z vrsto občutljivih tem, tudi z mafijo. Velja za eno izmed osrednjih imen italijanskega filmskega neorealizma, ki so ga gojili tudi Gillo Pontecorvo, Pier Paolo Pasolini, brata Taviani, Ettore Scola in Valerio Zurlini.
V zrelih letih se je Rosi v svojih filmih odmaknil od političnih tem in se bolj posvečal književnosti. Kljub bolj tradicionalni uperjenosti teh poznejših del je režiral vse do leta 1997 in filma La Tregua (Premirje). ...
|
|
|
| |
|
|
|
povezave | slike | video | novice | Online radio | Objavi povezavo
Avtor 1998 - 2026
©, Vse pravice rezervirane | Total obiskov
od nastanka 1.1.2007 ...
| |
